Intervju meseca februarja 2017 – ROBERT MÜLLNER – SEKRETAR SVPS

INTERVJU MESECA FEBRUARJA 2017- SEKRETAR SVPS ROBERT MÜLLNER

Spoštovani bralci spletne rubrike

V mesecu februarju bo na naša vprašanja odgovarjal sekretar SVPS g. Robert Müllner. K pogovoru ga je povabil predsednik SVPS Dejan Žolek. Robert je svojo železničarsko pot začel leta 1988 v Novi Gorici. V začetku 90-ih let, ko je spoznal svojo boljšo polovico je Novo Gorico zamenjal za Sežano, od leta 2007 pa je zaposlen kot preglednik vagonov na PM Koper. V istem letu je na povabilo predsednika sindikata sprejel funkcijo sekretarja SVPS, ki jo opravlja še danes. Na zadnjih volitvah je bil izvoljen kot član SD SŽ VIT d.o.o., kjer opravlja naloge namestnika predsednika. Sodelavci ga poznajo tudi kot bivšega športnika, saj se je 25 let aktivno ukvarjal z igranjem rokometa. Sekretar je s srcem in dušo predan tehnično vozovni dejavnosti, ker ni nič čudnega, saj se v njegovi družini pretaka »pregledniška« kri. Začetna znanja TVD je dobil od svojega očeta, ki je bil dolga leta zaposlen kot preglednik vagonov. Kot avtor tega članka vam moram zaupati, da sva z Robertom administratorja spletne strani in da je ideja o uvedbi rubrike mesečni gost prav njegova. Ideja o uvedbi rubrike je nastala na podlagi dejstva, ker na našem področju nimamo primernih gradiv, ki bi širši javnosti predstavila dela in naloge zaposlenih delavcev TVD, kar je bil tudi naš glavni namen.
Ko smo v zadnjem pogovoru predsednika SVPS vprašali, kdo bo naslednji gost rubrike je kot iz topa izstrelil, da želi slišati mnenje svojega dolgoletnega sekretarja. Po njegovem mnenju je prav on pravi naslov za dodatna pojasnila o sindikalnem gibanju na SŽ in o delu SVPS na splošno.

Predsednik SVPS vam je zastavil prvo vprašanje in sicer, kakšno je vaše mnenje o sindikalnem gibanju na SŽ?

Najprej en lep pozdrav vsem bralcem spletne rubrike. Ko smo v mesecu decembru 2016 pripravljali vprašanja za pogovor z našim predsednikom mi je bilo takoj jasno, da mu je zaradi velikih napovedanih sprememb v sistemu potrebno zastaviti ustrezna vprašanja, ki bodo povezana z aktualnimi dogajanji znotraj HSŽ. Odgovore predsednika SVPS sem pazljivo prebral in lahko samo potrdim, kar je povedal. Glede na trenutne informacije, ki so nam na razpolago, se nam v tekočem letu obetajo velike spremembe. Iz njegovih odgovorov pa je bilo mogoče razbrati, da je malce zaskrbljen nad brezbrižnostjo nekaterih posameznikov, ki se ne zavedajo, v kakšnem sistemu živijo in delajo. In ker se tudi sam dnevno srečujem z različnimi posamezniki, ki dvomijo v dobro delo sindikatov SŽ je verjetno hotel slišati še moje mnenje o tej zadevi, zato me tudi sprašuje, kaj si jaz mislim o sindikalnem gibanju na SŽ. Sicer pa o samem delu sindikatov SŽ ni potrebno zgubljati besed, saj dejanja povedo več kot tisoč besed. Delovanje reprezentativnih sindikatov SŽ je po mojem mnenju na vrhuncu svojih moči. Za zagotavljanje delavskih pravic je v celoti poskrbljeno, delavci so za svoje delo pošteno plačani, dobiček iz poslovanja se vsakokrat porazdeli med vse zaposlene. Ni zaslediti večjih nepravilnosti, členi KPDŽP se spoštujejo in v zadnjih letih dopolnjuje z dodatnimi Dogovori, ki prinašajo nove možnosti za izboljšanje materialnega in socialnega stanja posameznika. Skratka, trenutno nam gre relativno dobro, kar pa ne pomeni, da nam ne more iti še boljše.

Pa vendar se morate strinjati z nami, da tudi med sindikati SŽ obstajajo dokaj različni pogledi glede same organizacije SŽ. Kakšno je vaše mnenje glede tega?

Seveda ni prav velika skrivnost, da predvsem nekateri predstavniki infrastrukturnega dela holdinga razmišljajo o nekakšni neodvisni poti. Saj veste na kaj mislim, nekateri bi radi po vsej sili ločili železniško kolo od tirnice, kar je za veliko večino zainteresirane železniške javnosti nesprejemljivo. Tudi zadnji sramotni dogodki iz meseca januarja, ko so nekateri posamezniki iz vrst Vodenja prometa zaradi ne izkoriščenja odmora med delom nenapovedano zaustavljali tudi potniške vlake govorijo o tem, na kakšen način bi nekateri reševali probleme. Pa, da ne-bo pomote, če je odmor v delovnem času zakonsko določen, ga mora delodajalec zagotoviti. Za to obstajajo drugačni načini, ne pa nenapovedano ustavljanje potniških vlakov. A si predstavljate, da bi vse posamezne železniške dejavnosti naredile tak neracionalen korak, ter zaradi stvari, ki so bolj operativne narave zablokirale kompleten železniški sistem. Stvari je potrebno urejati z dialogom, pogajanji tako, kot smo to storili reprezentativni sindikati SŽ v primeru zadnjega Dogovora, ki zaposlenim delavcem HSŽ prinaša veliko dobrega. Vsak drugačen način je zame sila problematičen in dejansko vodi v konflikt.

Verjetno se z takšnim izsiljevanjem skrivajo mnogo večji cilji?

Zgodba o odcepitvi infrastrukturnega dela od matice ima sedaj že kar dolgo zgodovino. O tem smo pred leti odločali tudi na referendumu. Nekateri posamezniki se bodo morali sprijazniti, da ima državno podjetje SŽ pod svojo streho tako prevozniški, kot upravljavski del. Takšna je bila strateška odločitev lastnika in ne želja posameznikov zaposlenih na SŽ. Meni je takšno početje skrajno otročje, saj so pravila natančno zapisana. Upravljavec mora skrbeti za urejen železniški promet na javni železniški infrastrukturi in ne sme favorizirati nobenega prevoznika, kar se na žalost v praksi vse prevečkrat zlorablja. Mogoče tudi zaradi tega dejstva izhajajo določene težnje o odcepitvi infrastrukturnega dela od matice, ker so ekonomski interesi prevoznikov veliki. Poleg tega je potrebno povedati, da pri tej zadevi ne gre samo za velike strateške odločitve, ampak tudi za nekakšen prestiž med posameznimi železničarskimi profili, kar pa je z podzakonskimi akti in različnimi pogodbami jasno opredeljeno.

V uvodu ste povedali nekaj misli o sindikalnem gibanju na SŽ. Kakšna je pozicija SVPS znotraj organizacijskega ustroja SSŽ?

Sam večkrat poudarim, da je SVPS polnopravni član zmagovalne ekipe. Pa naj se to sliši še tako prepotentno, lahko mojo trditev podkrepim z dejstvi. Smo najbližji koalicijski partner najbolj vplivnega sindikata na SŽ, sindikata strojevodij. Skupaj z njimi in sindikati CD-ja uspešno sodelujemo tako znotraj matične družbe SŽ VIT d.o.o., kot tudi na nivoju HSŽ. Tudi z vsemi drugimi sindikati se trudimo imeti korektne odnose. Če te v svoje vrste sprejmejo najbolj vplivni pomeni, da tudi sam nekaj pomeniš. Tega se v predsedstvu SVPS močno zavedamo in zato pospešeno krepimo pozicijo in predvsem korektne odnose znotraj koalicijskega partnerstva. Se pa moč posameznega sindikata meri v številu članstva tako, da si v SVPS ne delamo prevelikih utvar, da bomo nekoč v prihodnosti najvplivnejši. Kot reprezentativni sindikat dejavnosti pokrivamo svoje področje, nekaj članstva pa imamo tudi iz drugih dejavnosti. Za nas je najpomembnejše, da se ostali socialni partnerji ne vmešavajo v interne zadeve dejavnosti, ki jo pokrivamo. Z vso odgovornostjo lahko zatrdim, da so tako dobri odnosi predvsem z SSSLO plod trdega dela zadnjih dveh mandatov in da je za tako stanje prav gotovo najbolj zaslužen predsednik SVPS Dejan Žolek.

Kako je organiziran Sindikat vozovnih preglednikov Slovenije?

SVPS je na republiškem nivoju organiziran kot reprezentativni sindikat dejavnosti. Reprezentativnost smo pridobili leta 1998 in se tako z hitrimi koraki približujemo dvajseti obletnici obstoja. Za pridobitev reprezentativnosti je bilo potrebno veliko znanja in truda. Takratno vodstvo sindikata z g. Mešićem na čelu je znalo izkoristiti zgodovinsko priložnost. Ob pravem trenutku so povlekli prave poteze in pridobili tako potrebno reprezentativnost. Če pa pogledamo samo strukturo sindikata pa lahko ugotovimo, da imamo vse potrebne organe. Našo belo knjigo predstavlja Statut sindikata, najvišji organ je voljena Skupščina, za operativne zadeve med obema Skupščinama skrbi G.O. SVPS, imamo tudi Nadzorni odbor sindikata, Statutarno komisijo, Odbor za GZPK, ter Tehnično komisijo. V primeru izrednih razmer obstaja tudi I.O. SVPS, ki se po potrebi transformira v stavkovni odbor. Organi se volijo mandatno, vsake štiri leta, prvi mož sindikata pa je seveda predsednik, ki vse skupaj koordinira in vodi. Pravila sindikata imamo zapisana v internih aktih in le teh se z vso odgovornostjo tudi držimo. Sama organizacijska struktura sindikata teži k temu, da so funkcije porazdeljene regijsko. Kot reprezentativni sindikat dejavnosti smo včlanjeni v sindikalno centralo Alternativa, ki skrbi za socialna vprašanja na republiškem nivoju. Sam opravljam funkcijo nadzornega organa sindikalne centrale Alternativa.

Zgodba o kroničnem pomanjkanju kadra v službi za TVD se vendarle premika iz mrtve točke. V mesecu januarju 2017 smo končno pridobili razpis za vozovne preglednike, ki bo olajšal delo močno podhranjenemu kolektivu. Kakšno je vaše mnenje o kadrovski politiki TVD?

To, da se moramo znotraj TVD vedno dokazovati ni nič novega. Smo pač manjša temeljna dejavnost v kateri mnogi vidijo svoj potencial. Osnovna prioriteta TVD ostaja, da je delo na terenu kvalitetno opravljeno in prav zato je potrebno zagotoviti potrebno število izvajalcev. Tukaj morajo biti zadeve jasne, za kaj je kdo odgovoren. Zame osebno je stvar je čisto preprosta. V kolikor delodajalec ni sposoben zagotoviti ustreznega števila izvajalcev bodo tehnološki procesi dela prilagojeni trenutni zasedbi. Potrebno je poudariti, da sindikati ne zaposlujemo delavcev, to je naloga delodajalca. Naša naloga je, da skrbimo za uveljavljanje delavskih pravic, ter da pravočasno opozarjamo na kršitev morebitnih delavskih pravic iz področja delovnega prava in pogodb. In prav to se je zgodilo v primeru zavrnitve razpisa za preglednike vagonov. Za pridobitev razpisa je bilo potrebno vložiti veliko truda in prepričevanja na različnih naslovih. Ko so nam na poslovodstvu enostransko zavrnili razpis je prišlo do nenavadne reakcije. Priznati je potrebno, da je bila s strani vodstva TVD argumentacija za razpis strokovno utemeljena, pa vendar ni pridobila tistega odločilnega momenta, ko je bilo zadevo potrebno pripeljati do realizacije. V SVPS smo že od začetka spremljali dogodke in se pravočasno odzvali na zavrnjen razpis. Ko smo z dopisom opozorili na dejstvo, da z obstoječim kadrom ne moremo zagotavljati potrebnih standardov, ter da prihajamo v položaj, ko so nekatere pravice ogrožene, se je zadeva začela obračati na bolje. In če iz tega povlečemo vzporednico pridemo do ugotovitve, da je tudi za delodajalca potreben močno operativen sindikat, da lahko pride do uresničitve svojih osnovnih ciljev in potreb. Zavedati se je potrebno, da naši dejavnosti ne bo nihče prav nič podaril. Za vsako, še tako majhno zadevo se je potrebno močno potruditi. V SVPS smo se po vse teh letih bojev in vmešavanj iz različnih interesnih krogov utrdili in znamo presoditi, kaj je v določenem trenutku potrebno narediti. Tega očitno nekateri posamezniki nočejo ali pa niso v stanju razumeti. Mogoče je prav iz tega stališča predsednik SVPS Dejan Žolek nekoliko zaskrbljen nad ravnodušnostjo posameznih sredin, v katerih prevladuje mnenje, da je vsaka delavska pravica, ki jo izbori sindikat nekaj samoumevnega. Jaz ga v celoti razumem, saj imam tudi sam določene težave z posamezniki, ki trdijo nekaj, kar v resnici ne drži.

Če me sprašujete za mnenje o kadrovski politiki v službi za TVD je moj odgovor sila preprost. V zadnjih letih je obstajal nekakšen poizkus, da se služba za TVD omeji samo na določene segmente, kar ostane, pa naj počnejo drugi. Argumenti za takšno razmišljanje niso tehnične narave in na mojo veliko žalost niso povezani z zagotavljanjem varnosti v železniškem prometu. V silni želji po optimizaciji delovnih procesov smo se nekateri morali prilagoditi, ostali pač ne. V vmesnem obdobju pa se je v glavah tistih, ki vodijo dejavnost mogoče tudi zaradi našega trmastega vztrajanja na stališču, da svojega dela ne prepuščamo nikomur zgodil miselni preobrat. Očitno je nekdo končno dojel, kakšno dodano vrednost za prevoznika predstavlja služba za TVD in kdo na drugi strani optimizacije dela z figo v žepu. Resnično upam, da smo vsaj z našim delodajalcem končno na isti valovni dolžini.

Predstavljamo si lahko, da je vaše delo precej stresno, saj poleg sindikalnih zadolžitev opravljate tudi dela in naloge preglednika vagonov PM Koper. Kako vam uspe uskladiti urnik za dosego vseh začrtanih ciljev in kako se je sploh začela vaša sindikalna pot v SVPS?

Na samem začetku, ko sem prevzel delo sekretarja SVPS je bilo z samo organizacijo dela kar naporno. Treba se je bilo navaditi na nov prilagojen ritem. V veliko pomoč so mi zaposleni delavci, člani sindikata, ki razumejo moje poslanstvo in mi pri tem stojijo ob strani. Gre za nekakšno vzajemno sodelovanje.
In če me že sprašujete, kako sem začel delati kot sindikalist vam lahko odgovorim, da je zadeva zelo povezana z PM Koper. Bom poizkušal razložiti. Leta 2007 sem bil zaposlen kot preglednik vagonov PM Sežana. V tistem času nisem imel velikih ambicij na področju sindikalnega dela, saj sem svoj prosti čas v celoti namenil delu v rokometnem klubu. In tako, kot se v življenju rado dogaja je nekega dne, brez predhodnega opozorila poklical predsednik SVPS g. Dejan Žolek. Predsednik je zagovarjal regijsko pokritost sindikalnih funkcij, zato je potreboval primernega kandidata za dela in naloge sekretarja SVPS iz Primorske regije. Priznati moram, da predsednika sploh nisem poznal, zato je bilo začudenje toliko večje, ko je prav meni ponudil možnost dela na sindikatu. Sam spadam v tisto skupino ljudi, ki verjame v pravilo, da ti življenje ponuja le nekaj večjih priložnosti, ki jih je potrebno izkoristiti. Izziv je bil velik, saj sem še kot mlad delavec občudoval delo sindikatov SŽ, ki še danes veljajo za pojem zagotavljanja delavskih pravic. Moram priznati, da je bila odločitev relativno enostavna, ker delam v okolju, ki razume osnovni pomen sindikalizma. V tistem času je bilo prav na območju TP Koper zaslediti veliko pomanjkanje sindikalnega delovanja in ko se je izvedelo, da bo Primorska dobila funkcijo sekretarja SVPS je skupina delavcev iz TP Koper prišla na moj naslov in me prosila, naj prevzamem ponujeno funkcijo in jim s tem dejanjem na nek način pomagam premostiti nekatere nakopičene probleme, ki jih sami niso znali rešiti. Sledila je premestitev v Koper, problemi so se začeli reševati, ostalo je del zgodovine. Obstaja pa tudi drugo življenjsko pravilo, ki se ga držim še iz mojih rokometnih časov. Če povlečem vzporednico med klubom in sindikatom, ki so in morajo biti vedno nad posameznikom. Vztrajanje na vsakršni funkciji lahko traja le toliko časa, dokler imaš potrebno podporo na terenu. Ko se bo potrebna večina članstva odločila, da moje delo ni več dodana vrednost za SVPS, se bom umaknil iz funkcije predstavnika delavcev in delo prepustil drugemu. Jaz mislim, da je tako je tudi najbolj prav.

V naslednjem vprašanju se bomo dotaknili teme, ki je povezana z samim bistvom sindikalnega delovanja. Sindikati so ustanovljeni z namenom, da se borijo za čim boljše delavske pravice. Včasih so rezultati pogajanj z delodajalcem dobri, pridejo pa tudi trenutki, ko ne gre vse po načrtih. Na kakšen način poteka komunikacija s terenom?

Zelo sem vesel, da ste mi postavili to vprašanje. Kot predstavnik skupine delavcev, ki so včlanjeni v sindikat se močno trudim, da bi teren razumel bistveni pomen sindikata. Vsak posamezni član sindikata se mora zavedati, da je delček mozaika, ki sestavlja celoto. Najbolj me jezi pasivno članstvo, ki samo čaka, da se bo kaj premaknilo. Z sindikalnim zaupnikom SE Koper Boštjanom Dujcem se zelo trudiva, da člane enote prisiliva k aktivnemu razmišljanju. S tem mislim predvsem na dejstvo, da nam kot sindikalnim zaupnikom priskrbijo čim več informacij o morebitnih problemih, ki se na terenu dogajajo. Vedno sva pripravljena poslušati konstruktivne pobude članstva, ki so v večini primerov resnično dobronamerne. Tudi na nivoju SVPS sem se osebno potrudil, da izvoljene predstavnike sindikata dodatno izobrazimo v smislu pravilnega komuniciranja z terenom. V ta namen sva v preteklem mandatu skupaj z predsednikom SVPS organizirala sindikalno izobraževanje za sindikalne zaupnike. Prav delo z terenom je največkrat najtrši oreh, še posebej za nove sindikalne zaupnike. Če se ne znaš obnašati, lahko hitro prideš v konflikt. Pred časom smo na sindikatih SŽ odprli debato o tem, kako teren gleda na izborjene pravice. Ker živimo v časih, ko so priborjene pravice delavcev nekaj čisto samoumevnega smo prišli do zaključka, da je potrebno delo na terenu prilagoditi trenutni situaciji. Vprašati se je potrebno, kaj se bo zgodilo, ko bo prišel trenutek, ko ne-bo več možno zagotoviti tako širok obseg delavskih pravic. Kakšen bo takrat odziv članstva. To so tista prava vprašanja za prihodnost. Teren mora začutiti, da so izborjene pravice sindikata plod trdih pogajanj, ki nam na srečo v zadnjem času prinašajo določene uspehe in to se mora ceniti. Brez dobrih poslovnih uspehov skupine SŽ ne-bi bilo izborjenih pravic in prav vsak posameznik je del te zgodbe o uspehu. Zato je osnovna naloga sindikata ta, da vzdržuje naravno ravnovesje med pristojnostmi delodajalca in delojemalca. Uspešne poslovne rezultate je potrebno graditi vzporedno in ne enostransko. Sindikat mora v prvi vrsti skrbeti, da so pravice iz naslova delovnega prava upoštevane, pri tem pa moramo biti pošteni do delodajalca, da svoje delovne naloge izpolnjujemo vestno in pošteno. In če pri tem nastane višek prihodkov, naj se ga sorazmerno razdeli na vse zaposlene delavce. Izvoljene poslance delavcev je potrebno spodbujati, da delo opravijo z odliko in če jim delo ne gre dobro od rok, obstajajo volitve. Tam se predstavijo določeni programi in to je temelj za nadaljnje delo. Sindikalni zaupniki so samo podaljšana roka včlanjenih delavcev in nič drugega. In prav tu večkrat prihaja do kratkega stika. Sam delam na izredno frekvenčni postaji, kjer delo diktira tempo življenja. Ko se po opravljenem delu na sindikatu vrnem v svojo matično službo, me delavci ustavljajo in sprašujejo različne stvari, tudi neprijetne. V takem trenutku se moram večkrat zadržati in počakati pravi trenutek za primerne odgovore. Z leti dela na sindikatu se človek navadi, da je delo sindikalista včasih zelo naporen posel. Do svojih članov moraš biti v prvi vrsti pošten, jim povedati stvari pošteno, tako, da jih lahko vsak razume. Pričakovanja delavcev pa bodo vedno visoka, kar je mogoče tudi prav, saj mora biti kvalitetno opravljeno delo nagrajeno. Pri postavljanju višine delavskih pravic moramo biti predvsem realni in pri tem ne pretiravati.

Tudi vas bomo vprašali ali ste zadovoljni z opravljenim delom v letu 2016?

Če bi ocenil delo sindikata v letu 2016 kot celoto, bi lahko rekel, da sem z opravljenim zadovoljen. Vsi vemo, da je SVPS aktivno sodeloval v vseh projektih, ki so pripeljali do Dogovora z delodajalcem. To nam je uspelo opraviti z odliko, delavci so in bodo nagrajeni za opravljeno delo. Dobiček iz naslova poslovne uspešnosti se bo sorazmerno razdelil, kar je gotovo dobra novica. V zadnjih dneh decembra smo prav na račun trdega dela sindikata vozovnih preglednikov Slovenije prepričali delodajalca, da je kadrovska slika TVD neznosna. Pridobili smo razpis za preglednike vagonov in s tem nekako zaustavili trend zmanjševanja zaposlenih delavcev v dejavnosti. Zelo sem ponosen na delo komisij in odborov, ki so svoje delo opravili z odliko. Če pa me vprašate, na kateri dogodek sem osebno najbolj ponosen vam z veseljem odgovorim. Pa ne zaradi samega izplačila dodatka za neizkoriščen odmor med delom, ampak zaradi dejstva, da smo z izplačilom dodatka iz tega naslova ostali enakovredni ostalim dejavnostim znotraj SŽ VIT d.o.o.. To bo za našo prihodnost tudi v naslednjem obdobju izredno pomembno, saj si ne smemo dovoliti, da se delajo razlike med dejavnostmi.

G. sekretar SVPS, komu boste predali štafeto?

Štafeto predajam mojemu dobremu prijatelju in sošolcu Niku Jeriču, predsedniku Odbora za GZPK. On je tak temperamenten človek, gotovo nam bo povedal kakšno dobro zgodbo.

Najlepša hvala za vse koristne informacije, ki ste nam jih dali. Tudi v prihodnosti vam želimo obilo zdravja in uspešnega sindikalnega dela.

Pogovor zapisal: Egon Zevnik