Intervju meseca decembra 2013 – Jadran Možina – Notranji nadzor, izobraževanje in predpisi, kakovost ter okolje

V mesecu decembru, ki je mesec praznovanj in obdarovanj smo v rubriko intervju povabili zglednega železničarja, ki ne samo, da izhaja iz železniške družine, izbral je šolanje na železniški šoli in velik del svojega življenja posvetil železnici. Ne samo v službi, tudi svoj prosti čas je posvetil železnici in skrbi, da zgodovina železnice ne zbledi.

Prvo vprašanje je že standardno, se nam lahko tako kot vsi predhodniki na kratko predstavite?

Svoje skromno življenje in kljub temu lepo mladost sem preživel v osojno zelenih Brkinih, deželici izpod Snežnika. Tukaj sem vedno čutil svoje korenine. To mi je dajalo tudi vedno moč.
Oče je bil železničar zato sem se po končani osnovi šoli vpisal v Železniško prometno transportno šolo Maribor. Bil sem odličen učenec in eden najboljših učencev v zgodovini te šole.
Po končani šoli v Mariboru sem nadaljeval šolanje v Ljubljani na Prometni šoli za prometno-transportnega tehnika. Tudi to šolo sem končal z odličnim uspehom kot najboljši učenec.
Po končani prometni šoli sem do odhoda k vojakom delal kot vlakovni odpravnik na postaji Ilirska Bistrica.
Po vrnitvi iz vojske pa sem delal kot vlakovni odpravnik in drugih delovnih mestih prometno-transportne dejavnosti na postajah od Reke do Postojne.
Starejše generacije me poznajo kot odličnega poznavalca železniških predpisov. Za preprečeno trčenje mednarodnega in potniškega vlaka v letu 1975 na postaji Opatija Matulji sem bil s strani takratnega ŽG Ljubljana posebej nagrajen.
V osemdesetih letih sem skoraj deset let opravljal različne družbene funkcije v občini Postojna in Ilirska Bistrica.
Konec osemdesetih let sem se vrnil nazaj na železnico v Ljubljano. Nekaj časa sem delal na področju izobraževanja nato pa sem bil v letu 1994 izbran za delu na Projektu kakovost s katerim se je uvajal sistem vodenja kakovosti na Slovenskih železnicah in pridobival certifikat kakovosti.
Od takrat delam na tem področju čeprav sem imel kar nekaj možnosti, da bi delo spremenil oziroma odšel celo iz sistema SŽ. Železnica me je spet »zastrupila« kot v mladosti.

V dopisovanju z vami, ko sva se dogovarjala za sodelovanje sem zasledil, da ste zaposleni v notranjem nadzoru, izobraževanje in predpisi, kakovost ter okolje. Prosim vas, če nam lahko opišete vaše delovno mesto.

Sedaj spadam v organizacijsko enoto Notranji nadzor, izobraževanje in predpisi, kakovost ter okolje. Bom opis zelo poenostavil.Železniški promet je velik in zelo zapleten sistem. Moje delo je spremljanje kakovosti dela, procesov in storitev v vseh dejavnostih v železniškem prometu. Zato je potrebno za moje delo dobro poznati ključne in podporne procese in predvsem predpise v železniškem prometu ter zahteve mednarodnega standarda kakovosti ISO 9001 in drugih standardov sistema vodenja kakovosti.

Poleg spremljanja pa je moja naloga ugotavljanje neskladnosti oziroma napak in predlaganje priporočil za izboljšanje. Poleg ugotavljanja stanja pa moram predlagati in poiskati ustrezne rešitve za izboljšanje stanja v danih razmerah. Stanje pa je pogosto pogojeno s stanjem infrastrukture, vozil, opreme, predpisov, organiziranostjo, vodenjem, kadrovskim stanjem in rešitvami in številnimi drugimi dejavniki, ki vplivajo na kakovost dela in procesov in s tem na kakovost proizvodov oziroma storitev, Na področju vleke in tehnično vagonske dejavnosti s prehodom le teh v novo nastalo družbo SŽ – Vleka in tehnika, d. o. o. nisem neposredno prisoten.

Kako vi v »bajti« gledate na delo sindikata? Imate občutek, da železniški sindikati opravljajo svoje poslanstvo?

Na začetku svoje delovne kariere, sicer v drugačni družbeni ureditvi sem tudi sam nekaj časa deloval v sindikatu. Že takrat smo se borili za določene pravice predvsem izvršilnih železniških delavcev. Sindikat je imel že takrat pomembno vlogo.
Sam se lahko pohvalim, da sem med tistimi na SŽ, ki predvsem zaradi narave svojega dela osebno poznajo veliko zaposlenih na SŽ. Mislim, da je večinsko mnenje, da sindikat na železnici ustrezno opravlja svoje poslanstvo. Večkrat opozarja na probleme, ki jih odgovorni ne zaznajo. Običajno je to prvi korak k njihovemu razreševanju. Tudi zunaj železnice je vloga naših sindikatov pozitivno ocenjena.
Od sindikatov pa tudi od delodajalcev pričakujem, da bodo plačni sistem izgrajevali v smislu doseganja delovne uspešnosti posameznika. Takšen sistem je koristen tako za delavca, delodajalca, lastnike kot tudi sindikat. S tega vidika me moti včasih zagovarjanje slabega oziroma neustreznega dela ali pa celo ogrožanje varnosti železniškega prometa posameznikov in njihove odgovornosti.

V zadnjem času ste znani velikokrat omenjan v medijih kot ljubitelj železnic in član Društva ljubiteljev železnic, ki ima velike in smele načrte. Odprli naj bi namreč prvi muzej elektro vleke. Nam lahko poveste kaj več o teh načrtih?

Ideja o ohranjevanju železniške tehnične dediščine na območju občine Ilirska Bistrica in širšem območju ni bila moja temveč je prišla od mlajših železničarjev. Name so se obrnili, ker so poznali rezultate mojega dela s prošnjo, da bi prevzel pobudo in aktivnosti na tem področju. Zame je bilo to veliko priznanje. V triletnem obdobju smo naredili zelo veliko za društvo. O tem kaj smo vse naredili ste bralci verjetno seznanjeni. Članstvo v našem društvu je zelo pestro od bivših in sedanjih poslancev, bivših in sedanjih direktorjev, izvršilnih in drugih železniških delavcev, upokojenih železničarjev in drugih upokojencev ter številnih drugih profilov. Vodja Železniškega muzeja Ljubljana g. Bogić s katerim odlično sodelujemo stalno poudarja, da smo močna ekipa. Če se izrazim v nogometnem žargonu s tako ekipo in tako motivirano ekipo ni težko zmagovati.

Muzej naj bi predstavil elektrovleko na železnici v Sloveniji s poudarkom na Primorski, kjer se je začela in upoštevajoč sosednje kraje Trst in Reko.
Zbirke, ki bi jih muzej imel:

• na odprtem: postajni park – Breda 361 106, vozna mreža, signali, telefonija ipd. Potem še lokomotiva 362-027 in drezina 110.
• v zaprtih prostorih:
  a. sistem elektrovleke: slikovit prikaz sistema elektrovleke s predmeti (eksponati) in risbami/fotografijami (odjemnik toka, vlečni motor, usmernik, drugi stroji in naprave, drobna oprema, strojevodski pult lokomotive, …).
  b. dokumentacijski del (pravilniki, literatura, tehnična dokumentacija, fotografije, modeli, …).
  c. vodni stolp: prikaz vodne postaje na železnici in pomena vode v sliki in besedi ter kolikor se bo dalo z eksponati.
  d. lokalna zbirka: uniforme, oprema delavcev v službi, dokumenti ipd. z območja proge Pivka-Reka, Divače, Postojne, …
  e. prostor za vizualizacijo, predstavitve, druženje, ipd.
  f. postajno poslopje in notranji prostori (čakalnica itd.) ter še kakšen drugi prostor na postaji za posebne eksponate.
  Načrti so zelo veliki tudi v povezavi s širšim območjem in lokalnimi skupnostmi. Realizacija teh idej in načrtov bo odvisna predvsem od ljudi in ustreznega pristopa. Več informacij in slikovnega gradiva najdete na spletni strani društva http://dlz.ilbis.com/

V lokalnem okolju ste poleg DLŽ znan tudi kot ljubitelj nogometa. V mladosti ste ga tudi resno igrali, zdaj pa pomagate svojemu klubu kot član UO. Drži?

Zelo aktivno sem začel igrati nogomet v Mariboru, ko sem obiskoval Železniško prometno transportno šolo. Takratni sistem izobraževanja na železnici je omogočal nadaljnje šolanje in s tem tudi napredovanje le najboljšim. Tudi višina štipendije je bila odvisna od učnega uspeha. Zato sem se potem odločil, da bom šoli dal prednost pred nogometom. Nogomet sem potem začel ponovno igrati pri vojakih saj smo imeli obilo časa. V Podgradu smo ustanovili nov nogometni klub. Nekaj časa sem bil tudi njegov predsednik. V času mojega predsedovanja smo začeli z izgradnjo novega nogometnega igrišča in osvetlili igrišče za mali nogomet. Kraj ima danes ustrezne športne objekte s katerimi se ne morejo primerjati niti večji kraji.
Moja življenjska n delovna pot je povezana tudi z NK Ilirska Bistrica. Večkrat sem pomagal v preteklosti klub reševati iz krize zaradi kadrovskih in finančnih težav. V osemdesetih letih sem aktivno sodeloval pri obnovi igrišča Kampo in pri urejanju odnosov z takratno JLA, ki je gradila nov stadion v Trnovem. Z takratnimi vojaškimi oblastmi se nam je uspelo dogovoriti, da je novozgrajeno igrišče uporabljal tako NK Ilirska Bistrica kot NK Plama.
V NK Ilirska Bistrica v zadnjem obdobju delam kot član UO kolikor mi čas dopušča predvsem zaradi tega ker moja sina igrata nogomet. Žal nogometa ne igram več zaradi težav s kolkom.

S svojimi rezultati in ugledom na številnih drugih področjih ustrezno promovirate tudi železnico?

Svoje bogate delovne izkušnje predvsem iz železnice prenašam tudi na druga področja predvsem pa skromnost, vztrajnost, delavnost, strokovnost in nekonfliktnost .

Kmalu odhajate v pokoj. S čim se nameravate ukvarjati in ali boste še kaj povezani z železnico?

Dela ne bo zmanjkalo saj imam tri šoloobvezne otroke. Sina se poleg z igranjem nogometa ukvarjata z glasbo. Vedno bolj rad se vračam v svojo rojstvo vas in vedno bolj me veseli delo na kmetiji, ki sem jo podedoval od svojih staršev. Na stara leta je to zame najboljša relaksacija in rekreacija predvsem pa po operaciji kolka, ko se ne morem ustrezno ukvarjati z športom. Morda pa se bo le našlo še kaj časa tudi za kitaro.
Z železniškim prometom bom verjetno še povezan po strokovni plati oziroma v okviru železniške stroke.
Dolg čas verjetno ne bo.

Tudi zadnje vprašanje je že standardizirano, kaj bi sporočili bralcem naše rubrike?

V današnjih časih je za vsa področja našega dela in življenja še kako pomembno znano pravilo, da je zmagovalec vedno tisti, ki premaga sam sebe.
Bralcem želim v novem prihajajočem letu predvsem veliko sreče in zadovoljstva.

Zapisal: Egon Zevnik