Intervju meseca novembra 2013 – Božidar Ravnik – vozovni preglednik PM Jesenice

V mesecu novembru je gost naša redne rubrike g. Božidar Ravnik, preglednik vagonov preglednega mesta Jesenice. Zastavili smo mu nekaj vprašanj iz področja dejavnosti, ki jo opravlja. Seveda nas je zanimalo vse, kar je povezano z njegovim hobijem, ki ga z vso predanostjo neguje in razvija. Je namreč ljubiteljski fotograf. Skratka, njegova poklicna pot je posebna, saj je postal preglednik vagonov pred kratkim, čeprav ima kot železničar kar dolgo kilometrino. G. Božidar se je na naše vabilo z veseljem odzval in nam povedal nekaj zanimivih zgodb iz njegovega poklicnega in zasebnega življenja.

G. Božidar, vašo poklicno pot ste začeli kot vzdrževalec električne razsvetljave in električnega gretja, sedaj pa ste preglednik vagonov. Verjetno ste zadovoljni, da se vam je uresničila želja in da ste končno postali preglednik vagonov?

Res je! Zelo sem zadovoljen, ker mi je bila dana možnost šolanja za preglednika vagonov in da sem le-to šolanje uspešno opravil. Pravzaprav sem se kot mlad železničar bolj ogreval za poklic strojevodje. Kajti v tistem času, bil sem star okoli 25 let, sem bil mnenja, da mi pregledniški poklic, ni ravno pisan na kožo. Toda sedaj po vsem, kar se mi je zgodilo, tako v službenem, kot tudi zasebnem življenju lahko rečem, da mi poklic preglednika vagonov zelo odgovarja. Splet okoliščin mi v mladosti ni dopustil, da bi postal strojevodja. Tudi kasneje, ko me je pregledniški poklic pričel zanimati (bilo mi je malo čez 40 let), nisem imel možnosti, da bi se šolal v tej smeri, zaradi prezasedenosti delovnih mest s pregledniškim kadrom. Ravno zato sem bil prijetno presenečen, ko me je konec zime leta 2011, g. Janez Volkar iz kadrovske službe vprašal, če si še vedno želim postati preglednik vagonov. Povabilo sem navdušeno sprejel, kajti moj stari poklic vzdrževalca električne razsvetljave in električnega gretja, je bil v ukinjanju. Zaradi vseh teh organizacijskih sprememb me je skrbelo za mojo poklicno prihodnost pri železnici. Vendar zaradi izpolnjenega pogoja pete stopnje izobrazbe, ki sem jo pred dobrimi desetimi leti dosegel na večerni elektrotehniški šoli in ki je dan – danes potrebna za ne izvršilnega železničarja, da prestopi v pregledniške vrste, mi je bilo omogočeno šolanje za omenjen poklic preglednika vagonov. Tako, sem bil pri 52. letu starosti deležen, te sreče, da sem postal preglednik vagonov. S tem pa, kar sem dosegel, si lahko rečem: “To je to!”

Kot vzdrževalec ste večino svoje poklicne kariere preživeli na potniški postaji. Kakšne so največje razlike med opravljanjem del in nalog službe TVD na potniški postaji oziroma na tovorni postaji?

Za uvod moram povedati, da ta trditev ne drži povsem, kljub temu, da naj bi res večino časa, kar sem zaposlen pri železnici, preživel na potniški postaji. Elektro vzdrževalci smo bili zaradi večjega obsega dela, že pred osamosvojitvijo, dodeljeni kot pomoč vzdrževalcem tirnih vozil. Le-to delo se je pa večinoma opravljalo na tovorni postaji ali tovornem delu postaje, kot je primer na Jesenicah. Omenjeno pomoč sem opravljal celih deset let. Od leta 2005 in do leta 2007, pa sem opravljal delo vzdrževalca tirnih vozil samostojno, seveda sočasno z mojim prvotnim delom vzdrževalca električne razsvetljave in električnega gretja. Z omenjenim delom sem si pridobil številne delovne izkušnje, kar mi je olajšalo pot napredovanja v vrste preglednikov. Seveda ravno zaradi vseh teh izkušenj lahko trdim, da je razlika med delom na potniški in delom na tovorni postaji, različna kot dan in noč. Kajti kot prvo, delo preglednika na tovorni je vsekakor napornejše, kot delo preglednika na potniški postaji. Tovorni vlaki so namreč pogosto daljši in zelo različni. Ločimo namreč v železniškem žargonu, kaj predstavlja “lep vlak” in “zmahan vlak”. Slednji se po tovornih postajah pojavljajo pogosteje. Da ne govorim o tem kako različni so tovorni vagoni in poleg tega, kako pogosto so slabo vzdrževani. Nasprotno so potniški vagoni, že zato, ker služijo prevozu potnikov vzdrževani razmeroma mnogo boljše. Skratka, na tovorni železniški postaji si pridobiš obilo znanja, zraven pa še obilico delovnih izkušenj. Med drugim tudi zato, ker so tovorni vagoni zelo različni. Nikakor pa nočem podcenjevati dela na potniški postaji, kajti tudi tam je potrebno obilo znanja, delovnih izkušenj in odgovornosti. Ono slednje, odgovornost, pa je potrebna, že iz vidika varnosti, tako na potniški, kot tudi na tovorni postaji. Kajti varnost je: “Ambasador No. 1” Toda za epilog: “Kdor hoče postati dober preglednik vagonov mora obvezno pričeti pridobivati prve pregledniške izkušnje z delom na tovorni postaji…”

Kako bi z vašimi besedami opisali tehnologijo dela TVD na edinem preglednem mestu na Gorenjskem?

Jeseniška železniška postaja je kot pregledno mesto gotovo ena od najbolj zahtevnih in najbolj nepredvidljivo delovišče, kar se dela in klimatskih razmer tiče. Uspešno delo temelji na dobri organiziranosti, to pa pomeni čim boljša komunikacija in neposredno sodelovanje med vsemi železniškimi službami. Zlasti je pomembna, za uspešno delo, dobra povezanost med obema preglednikoma, ki delata skupaj v izmeni in prometniki, ter vlakovodji in strojevodji. Namreč na jeseniški postaji neredko pride do konic. Dostikrat uvaža daljši vlak iz smeri Avstrije, ki je zamujen, sledi mu pa podoben, ki pa je predčasen. Torej je treba biti zelo dobro organiziran, da se z uspešnim sodelovanjem omenjene konice, čim prej in varno sprostijo. Pogosto ob obilnejšem delu pride še do kakšnega dodatnega dela. Primer: Pri povečanem številu uvozov pride povsem nenadoma klic k zavornemu preizkusu k vlaku za “Acroni” (Železarno Jesenice). Ali obratno klic k tehničnemu pregledu za daljši vlak iz “Acronija”. Pogosto pregledniki na Jesenicah izvajamo popolne zavorne preizkuse “A”, za izvozne vlake v smer Avstrija. To pa zato, ker je od nekdanjega “močnega” zastopstva OBB, le-to ostalo zgolj pavšalno na jeseniški postaji. Preglednik vagonov OBB pride le ob naročilu, da opravi tehnične preglede za izvozne vlake in redkeje, da opravi popolni zavorni preizkus “A”. Toda še to se dogaja bolj ob konicah, redno pa le za točno določene vlake, za katere je opravljanje “A” zavornega preizkusa določeno osebju OBB. Od pozne pomladi pa do jeseni opravljamo tudi tehnične preglede in popolne zavorne preizkuse pri agencijskih vlakih “Optima Tours”. Omenjen vlak je “agencija”, le po imenu, ker gre v resnici za izredno zanemarjen vlak, ki je z naše strani deležen občasnih popravil. Pri teh vlakih tudi razpenjamo in spenjamo visoko napetostni kabel električnega gretja. Vsa ta dela in naloge smo njega dni opravljali vzdrževalci tirnih vozil in vzdrževalci električne razsvetljave in gretja. Toda ti poklici so ukinjeni in delo je padlo na pleča preglednikov. Zlasti pa velja, da se mora preglednik vagonov dostikrat naglo in pravilno odločiti, kako ukrepati ob nerednostih, ki otežijo že tako naporen delavnik. Dober preglednik se začne povsem pravilno odločati nekje po petih letih kilometrine ob rednem delu na svojem preglednem mestu. Moj primer pravilnega odločanja je bil: Pri uvoznem vlaku iz smeri Avstrija sem opravljal tehnični pregled. Nakar sem opazil pri vagonu v sredini vlaka, sneto spenjačo, ki je bila zataknjena med zavorno drogovje. Zaradi te napake je podstavni voziček zaviral. Po kratki presoji situacije sem prekinil tehnični pregled vlaka, odšel po ustrezno orodje in odpravil napako v optimalnem času. Tako da po opravljenem popolnem zavornem preizkusu vlak ni utrpel zamude. Toda to je le eden od primerov srečno rešene izredne situacije. Kajti nič koliko krat se mi je primerilo, zlasti na začetku, da sem izredno situacijo sicer odpravil, toda občasno s pomočjo in z moje strani zelo neučinkovito. Toda te dogodke raje pokrijmo z zastorom usmiljenja… Skratka za pregledno mesto, železniške postaje Jesenice, velja vse to kar sem opisal. Ne pozabimo pa, da se Jesenice nahajajo v Alpskem svetu, kjer je vreme nepredvidljivo. Te nagle vremenske spremembe zlasti rade zagodejo, pozimi, ko sneg že dostikrat naporne delovne razmere, dobesedno obrne na glavo…

Ste reden član SVP Slovenije, zato nas zanima, kakšno je vaše mnenje o sindikalnem gibanju znotraj SŽ. Ali je po vašem mnenju, dovolj dobro poskrbljeno za zaposlene in kje bi se dalo postoriti še kaj več?

Moje mnenje o delu sindikata je zelo dobro, kajti ravno sindikat mi je izdatno pomagal v hudi stiski ob reorganizaciji leta 2005. Takrat bi bil skoraj pod prisilo premeščen iz turnusne službe na delovno mesto z znatno manjšo plačo, ter delom, ki bi bilo zame povsem neustrezno. Brez pomoči sindikata, bi pristal takrat v eni od delavnic in bi napredovanje o šolanju za preglednika vagonov, lahko le še “sanjal”. Še danes se globoko v sebi zahvaljujem g. Ganzitiju, za energično in učinkovito posredovanje. Je pač tako, da si današnji delavec ob kočljivih delovnih situacijah ter reorganizacijah, brez sindikata, iz strani delodajalca lahko – dobesedno povožen. Res je sicer to, da nobena stvar ni tako dobra, da ne bi mogla biti še boljša. Kajti primer pomanjkljivosti, oziroma premajhne moči sindikata se odražajo, ko se delavci masovno bore za svoje legitimne pravice. Morda bi bilo boljše, da bi bilo sindikatov manj, vendar, da bi bili ti močnejši? Ali še boljše, da bi obstoječi sindikati delovali bolj povezano med seboj in se ne zavzemali, le za svoj del zaposlenih, ki jih ščitijo. Primer sindikat vlečne službe je zelo močan, toda zavzema se le za strojevodje. Torej, združeni in enotni bi bili vsi skupaj mnogo močnejši. Vsaj delovali bi tako nekako: “Marksistično”! Vendar kar koli sem že povedal, je moje mnenje: “Da brez sindikata ne gre!”

Poznamo vas tudi kot ljubiteljskega fotografa. Kdo vas je navdušil za ta zanimiv hobi?

Vsekakor sem se že v mladosti vedno navduševal nad umetnostjo vsake vrste. Ker pa ne izhajam ravno iz premožne družine, so mi bila vrata za marsikatero stvar zaprta, ker si enostavno nisem mogel privoščiti vsega, kar me je zanimalo. Nekje v 80-ih, sem se zelo zanimal za glasbo. Toda razen obsežne zbirke vinilov in CD-jev nisem dosegel nič. Moja želja pa je bila od vedno – ustvarjati. Seveda ljubezen do glasbe mi je še vedno ostala. Zanimala me je tudi fotografija, toda za vse nisem imel dovolj denarja. Vsakič, ko sem hodil po nakupih v avstrijski Beljak, sem opazoval v vitrini “Heartloer-ja”, analogni fotoaparat “Praktica” iz vzhodno nemške tovarne “Pentacon”. Na žalost sem ga le opazoval, kupil ga na žalost nisem. To je bil tiste čase tudi edini vrhunski aparat, ki naj bi bil dosegljiv za moj žep. Življenje je potem teklo po tem tiru vse do leta 2007, ko mi je prijateljica Lidija (upam, da je še zaposlena pri SKB – banki), svetovala naj si nabavim fotoaparat in sicer pod pretvezo: Češ, da so moja potopisna pripovedovanja sila zanimiva. Toda še lepše bi bilo, če bi kaj od tistega kar sem videl: Fotografiral! Njenih besed nisem vzel prav resno. Toda še istega leta, ko sem videl ponudbo trgovskega podjetja “Aliansa” iz Škofje Loke, bila je namreč: Digitalni fotoaparat “Praktica”, sem le-tega nemudoma kupil. Kmalu sem ugotovil, da znam ujeti pravi motiv v pravem trenutku. Skratka bil sem navdušen, kajti z “digiltalcem” ti tako in tako vse “rata”, če ti pa ne, zadevo enostavno izbrišeš. Z digitalno tehniko sem užival le eno leto, kajti kmalu sem spoznal, da vse kar delaš, delaš po vnaprej določenem programu. Motiti so me začele povsem poenotene fotografije pri različnih naravnih kontrastih in barvah okolice. Vedno mi je med drugim hodilo na misel, če imam toliko znanja, da bi tako kvalitetne fotografije lahko ustvarjal s klasičnim fotoaparatom? Odgovor je bil: “Ne!” Toda prepričan sem bil, da je analogni dobi prišel nepreklicen konec. Tako sem razmišljal vse do 24. 12. 2008, ko mi je brat Jože za mojo petdesetletnico poklonil svoj fotoaparat “Praktico L-2”. Kmalu zatem, ko sem pričel slikati z analognim aparatom, sem ugotovil, da sem spet na začetku. Torej pri fotografiji na analogen način sem moral začeti pri črki “A”. Poslikati sem moral kar okoli dvajset filmov, da sem v Toscani 29., 30., in 31. oktobra, leta 2009, prebil led. Kajti do tistega časa sem ustvarjal zgolj fotografije, ki so bile tehnično v redu. V Toscani pa je končno uspelo, s takrat že mojim tretjim fotoaparatom “Praktico MTL-5b, poslikati nekaj prizorov, ki bi jih lahko poslal na kateri koli razstavo.

V mesecu septembru smo gostili g. Aleša Jordana, strojevodja SŽ VIT d.o.o., železničarskega navdušenca in ljubiteljskega fotografa. Iz njegovih besed je bilo moč razbrati, da je za ljubiteljskega fotografa motiv železne ceste večen. Kako bi komentirali njegovo trditev?

Vsekakor možak ima prav! Strinjam se z g. Alešem Jordanom, ker je motiv železne ceste resnično večen ter za pravega navdušenca nad železniško “fotko” neizčrpen. Torej vodnjak brez dna! Poudaril bi pa, da je slikanje železniških motivov sila delikatna zadeva. Saj posnetki od fotografa do fotografa variirajo od povsem izumetničenih prizorov in vse do najvišje oblike umetniške estetike. Tu vas moram malo razočarati, osebno železniške tematike, kar se fotografiranja tiče ne čutim ravno najbolj. Mene osebno bolj zanimajo panorame starih krajev, posebni svetlobni prizori, portreti in še bi lahko našteval. Imam dva načina fotografiranja: Spontanega, to je takrat, ko se mi prizor ponudi in moram uporabiti fotoaparat takoj. Tu motiv sploh ni pomemben. Važno je le, da je lep zame. Drug način pa je strogo planiran. Ta način uporabljam pri panoramah. Kajti v kolikor objekt fotografiranja ne izpolnjuje pogojev, pobesim fotoaparat in grem domov, seveda z besedami: “Se Vrnem!” Sedaj pa, da izničimo razočaranje drugega odstavka, moram povedati, da v primerih, ko se mi prikaže meni všečen železniški prizor, postanem naenkrat železniški navdušenec. To pa je lahko kjerkoli, kjer teče železna cesta. Zlasti me navdušuje, če se pojavi muzejski vlak, ali prizori ozko tirnice v Radebeulu (nekdanja DDR) ter nočni posnetki železniških postaj in sončni vzhodi oziroma zahodi nad omenjenimi objekti. Skratka lepih prizorov za železniško tematiko ne manjka in tudi neizčrpna je. Na primer zelo estetski prizori železnice so poslikani v črno -beli tehniki. Toda ravno za fotografiranje železniških motivov je treba imeti odprte oči, tako za svetlobo, kot za prizor sam. Ničesar pa ne smeš delati na silo, kajti takrat so”fotke” na to tematiko najslabše. Če si pa v “igri” si pa moraš enostavno vzeti čas, da motive poslikaš kar se da z največjim in najboljšim občutkom. Primer tega so moje zadnje “fotke” iz ozko tirne postaje Radebeul Oest. Resnici na ljubo mi je za kontrast prejšnje trditve “uspelo” narediti najslabše fotografije na temo železnica prav tako pri predhodnem obisku v Radebeulu. Enostavno: Vzel sem si premalo časa in skoraj uničeval dragocen film s povprečnimi posnetki. Za epilog na to vprašanje sem dolžan povedati, da moram železniško “fotko”, kljub vidnemu napredku, še izboljšati. Imam tudi eno idejo, poslikati nekaj na Štajerskem v okolici Maribora. Ta motiv me zelo vleče. Kakšen je motiv, ki ga imam v mislih, pa naj še nekaj časa ostane skrivnost…

Kaj je v fotografiji tako posebnega, da postaneš ljubiteljski fotograf?

Odgovor je preprost: Ustvarjanje! Namreč, ko nehaš fotografirati le za spomine, se ti porodijo ideje. Teh idej pa nikakor ne zmanjka. Ravno tako ti ne zmanjka vzorov. Prej zmanjka denarja, kajti fotografija je dokaj drag “šport”. Zaradi fotografiranja med drugim lahko tudi enostavno obubožaš. Primer, ko izbiraš med nakupom kosa fotografske opreme ali česa življenjsko nujnega, je odgovor kot na dlani. Vsaj zame, kar pa ni prav, kajti tudi fotografija je lahko pot, ki vodi v odvisnost… Umetniška fotografija pa, četudi ljubiteljska, je kot pot brez konca. Na primer, ko si na začetku fotografske kariere je dobro vse, kar se ti ponudi. Sčasoma pa postaneš zahtevnejši in želiš, da je motiv, ki ga slikaš čimbolj pod pogoji, ki si si jih zamislil. Primer tega je bilo moje slikanje: “Pink Floyd-ovske” panorame na Sorškem polju. Na to mesto hodim fotografirat že nekaj let. Toda šele nedavno, bilo v sredo 16., tega meseca, med 13. in 15. uro, so slikoviti oblaki pokrili nebo, bila je tudi zelo lepa svetloba, krave pa so se postavile v znamenito pozo, ki sta jo poslikala fotografa združenja “Hipnosis”, ki so ustvarjali ovitke za glasbeno skupino Pink Floyd. To je bilo že davnega leta 1970, ko so ustvarjali, tako “Floyd-i”, kot “Hipnosis”, peti album: “Atom Heart Mother”.V tem primeru je končno uspelo, narediti mi v tem duhu omenjeno panoramo, toda na moj način. Tokrat vem, da se mi na “Sorško”, ne bo treba vračati več. Kajti s temi posnetki, na omenjeno temo, sem končno dosegel popolnost…

Pred kratkim ste imeli samostojno fotografsko razstavo v prostorih SŽ VIT d.o.o.. Razstava je bila med drugim objavljena tudi v glasilu družbe, zato nas zanima ali ste zadovoljni z razstavo?

Malo težje mi je odgovoriti na to vprašanje! Za prvo fotografsko razstavljanje sem bil s postavitvijo le-te vsekakor zadovoljen. Vesel sem bil, da so v razstavo uvrstili približno dve tretjini slik z ne železniško tematiko, ki pa so vsekakor na umetniškem nivoju. Med drugim je na steni visela tudi ena od prvih uspešnih slik posneta 31. oktobra 2009 v Toscani. Ostale slike, ki so bile vključene v razstavo so bile posnete v raznih krajih po Evropi in seveda doma, med drugim tudi štiri panorame, tako da je bilo vključno s slikami železniške tematike, vse skupaj zelo pestro. Pripombe pa imam na to, ker sem imel pri postavitvi razstave premalo besede. Selekcija slik se je vršila, brez moje prisotnosti. Toda bila je vsaj dobra selekcija. Prav tako me je motilo, da je bila razstava postavljena prehitro. Praktično so bile pobrane iz žebljev slike, ki jih je razstavljal znameniti fotograf in železniški navdušenec Miško Kranjec in takoj na iste žeblje so bile pritrjene slike za mojo razstavo. Za naslednjo razstavo, če seveda bo, si želim malo več postavitvene svobode in pa realizacijo nekaterih mojih idej, ki so bile ob realizaciji prve razstave zavrnjene. Ena od idej je bila postavitev nekaterih slik v tematski pravokotnik. To so slike na enako temo, toda z različno variacijo, zaradi česar lahko razstaviš več slik. Pri gledalcu pa taka tematska oblika razstavljanja vzbudi zanimanje. Vendar nič zato, če potegnemo črto pod vse skupaj, je bilo za prvič vse v redu. Tudi sam sem bil povsem zadovoljen, kajti razstava je bila lepa, gledalce pa tudi ni pustila ravnodušne. Tudi to, kar se ni zgodilo prvič se bo gotovo naslednjič, kajti vse naenkrat, pač ne gre…

Verjetno je poleg pravilne tehnike in mirne roke dobra fotografija odvisna tudi od kvalitetne fotografske opreme. Kakšno fotografsko opremo uporabljate pri vašem hobiju?

V tem pogledu sem prav tak poseben primer, kot pri poklicni usmeritvi. Prav tako, kot je na stara leta nenavadno napredovati do poklica preglednika vagonov je nenavadna moja pot pri fotografiji. Namreč, fotografirati sem začel z digitalnim fotoaparatom, kar sem že omenil, vse dokler niso stari analogni fotoaparati sto odstotno zamenjali vse, kar sem imel digitalnega. V bistvu je tako. Dobra fotografska oprema je pomembna in ni, kajti osemdeset odstotkov pri kvaliteti “fotke” je odvisno od fotografa in dobre svetlobe, če jo seveda zaznaš. Večina mojih kolegov z digitalnimi fotoaparati poslika vse živo, potem pa se začne obdelava v “fotoshopu”. Le-ta obdelava je v smiselnih mejah lahko zelo lepa. Pri skrajnostih le-te, pa slike povsem izgube svojo prvotno naravnost in postanejo “HD – kič”. Vsekakor pa je “fotoshop” zelo koristna zadeva, saj lahko popraviš v razumnih mejah tudi slike s filmov, ki so prenesene na CD. Ti dve tehniki bi si lahko lepo hodili z roko v roki, toda ker obstaja toliko rivalstva med enimi in drugimi je rezultat pri sodelovanju največkrat ravno obraten, oziroma ga sploh ni. Drugače, uporabljam tri vrste fotoaparatov. Ti so različne “Praktice”, stare oblike s polno mehanskim mehanizmom in novejše iz “B” serije, ki delujejo na elektro – mehanskem principu. Verjetno imam na Jesenicah največjo uporabno “muzejsko” zbirko omenjenih “Praktic”. Družbo jim delajo še različni “Canon-i”, od katerih je pravi biser polno mehanski F-1 in “Minolte”, od katerih največ uporabljam elektro – mehanski aparat XE-1, kar ni čudno, saj je slednji aparat bil eden od najboljših fotoaparatov vseh časov. Taki, tudi najboljši so rezultati ob uporabi tega aparata, le zadevo je treba znati uporabljati. Zraven aparatov seveda sodijo še različni objektivi in stativi, slednji so namenjeni za nočno fotografiranje ali kadar je potrebno slikati motiv v daljšem času kot je 1/30 sekunde. Koristni so tudi različni filtri, s katerimi izboljšaš kontraste, v kolikor ti morajo biti poudarjeni, tako pri barvni, kot tudi pri črno – beli fotografiji. Razumljivo je tudi, da uporabljam čim boljše filme, za katere pa ni rečeno, da jim cena določa kvaliteto. Kot vidite gre moja pot nazaj k izviru. V tem tednu namreč, bilo je v torek 15. tega meseca, dan pred poslikavo znamenite “Sorške panorame”, sem prvič uporabil “dvo – oki” fotoaparat “Yashica 635”, v katerem se uporablja širok film 60X60 mm. S tem aparatom se je ponovno začelo učenje od črke “A”. Le- ta aparat je popolnoma drugačen od aparatov, “Leica – formata” Imam namreč srečo, ker me je v uporabo “Yashike” uvedel in se pri tem prav po očetovsko zavzel zame, g. Janez Lavrič iz ljubljanske “Fotomehanike”, ki je če že ne znanstvenik, pa je prav gotovo živa enciklopedija, kar se znanja o optiki in njej pripadajoči finomehaniki tiče. V iskanju nekega dela za omenjen fotoaparat, se je napletla med nama cela anekdota. G. Janeza sem vprašal, če omenjen del lahko poiščem preko spleta na računalniku, ki ga imajo v poslovalnici “Fotomehanike”. G. Janez mi je odgovoril: “Seveda lahko uporabiš internet, če ga znaš uporabljati. Kajti jaz ga ne znam…” Vendar, kljub neizkušenosti pri uporabi “Yashike”, sem s tem muzejskim eksponatom naredil že prvič boljše portrete, kot s katerim koli drugim fotoaparatom poprej.

S čim se ukvarjate ob svojem prostem času?

Na to vprašanje sledi najkrajši in tudi najbolj enostaven odgovor! Ker me zanima umetnost vsake vrste, rad poslušam glasbo. Rad si ogledam kako slikarsko ali fotografsko razstavo in obiščem kak koncert, zlasti če je jazz ali rock zvrsti. Pa tudi klasične glasbe se ne branim, kajti z leti mi le-ta postaja vedno bolj domača. Rad imam tudi filme z zahtevnejšo tematiko – torej drame. Med drugim pa tudi od časa do časa preberem kakšno knjigo. Končni epilog tega intervjuja, pa naj končam s trditvijo: “Potujem, da lahko fotografiram!”

Božidar Ravnik

Pogovor zapisal: Robert MÜLLNER