Intervju meseca septembra 2013 – Aleš Jordan – Strojevodja in ljubiteljski fotograf
Strojevodja in ljubiteljski fotograf – Aleš Jordan
V mesecu septembru, ko si je večina privoščila letni dopust in smo si odpočili na morju, toplicah ali v planinah, smo administratorji razmišljali koga povabiti v rubriko Intervju. Izbrali smo železničarja, zaposlenega v našem podjetju SŽ VIT d.o.o., ki ni znan širši množici, a je vseeno zelo zanimiv sogovornik. Prepričajte se zakaj!
Prvo vprašanje je že standardno, se nam lahko tako kot vsi predhodniki na kratko predstavite?
Na prvo vprašanje bom odgovoril kar s spremno besedo moje prve samostojne razstave…
"Bliža se železna cesta,
nje se, ljubca! veselim;
iz Ljubljane v druge mesta,
kakor tiček poletim."….je Prešeren pisal. Pa takrat, ko sem se odločal za nadaljnje šolanje niti pomislil nisem na to, da bi »železno cesto« sledil. Ne ! Aleš Jordan je hotel biti – miličnik. In opravil celo psihofiozičen preiskus…Ampak očitno mi je »železno cesto« položil v zibelko že stari oče, ki je bil prometnik. Služboval je še pod Nemci…v drugi svetovni vojni. Tudi oče je pristal na«železni cesti« in tako mi je »tradicija« krojila usodo. Na miličniški šoli so ugotovili, da zdravstveno nisem sposoben za varuha pravice. Kakšno razočaranje in po naključju sem pristal v ŽEKŠ – u. Kot poskusni zajčki smo usmerjeno izobraževanje prestali brez težav….ter prakso nadaljevali v delavnicah. Sledil je pomočniški tečaj in – strojevodska šola. Takrat pa sem začel spoznavati, da mi »železna cesta » leze pod kožo. Spoznavala sem vse te sisteme in predvsem mogočne stroje s katerimi naj bi upravljal. Priznam…včasih me je bilo kar groza veličina te naloge. Pa ne prav pogosto….. In vendar sem uspel….se izšolati za vodjo mogočnega stroja-strojevodjo. Kakšen ponos in pripadnost »cehu« sem takrat čutil. Pa so govorili: »Saj te bo z leti minilo«….Ni me! Je z vsakim letom bolj lezla pod kožo; ta »železna cesta«. In moram priznat, da jo sedaj živim. Mi je poklic, hobi in veselje hkrati. Redko kdo se lahko s tem pohvali. In ko lahko združim s tem še fotografijo; sem tako rekoč – človek. Začetki so bili z malimi kompakti, ki kmalu niso zadovoljili moje preokupacije. Žena mi včasih v šali pravi, da je moj Canon D60 več z menoj kot ona. V bistvu ima prav…z menoj je – vedno. Fotografije, ki z njim nastajajo v službi in tudi na kakšnih potovanjih, predvsem železnice, so moji spomini. Ko pogledam fotografijo vem, da je na stroju človek. In, da je eno z njim…pogovarja se z njim v dolgih nočeh…ga preklinja, če ne deluje kot bi moral….ga boža in hvali, če mu ne nagaja…. Zato so železnica in njeni stoji zame tako privlačen motiv. Spreminja se in »skriva« v sebi srce svojega strojevodje. In ne pravijo zaman: »Kakor delaš s strojem….tako ti vrača«…. Kako prekleto res je to.
Fotografija železnice in ljudi okoli nje je živa….in če železnico živiš, ti ni nikoli dolgčas.
Kako in kdaj ste se odločili, da boste svoj kruh služili na železnici kot strojevodja?
Na to vprašanje se odgovor skriva že v prvem odgovoru. Vsekakor je bila ta odločitev le skupek okoliščin, ki pa so ( na srečo) botrovale temu, da sedaj opravljam poklic strojevodje. In strojevodja se ne naredi…poklic strojevodje se živi.
Znani ste kot železničar, ki ne hodi v službo samo zaradi plače ampak svoje delo opravlja z veliko vnemo in zadovoljstvom. Kako takšen železničar, ki opazi vsako malenkost, vidi naš poklic, poklic vozovnega preglednika?
Vsekakor sta naša poklica zelo povezana, saj predvsem z dobrim sodelovanjem zagotovimo varno vožnjo vlaka na njegovi poti. Verjamem pa, da poklic vozovnega preglednika nosi tudi svoje pluse in minuse. Reorganizacija je večini izvršilnih služb zbila “pomembnost”….in srčno upam, da se to ne bo začelo poznati na varnosti. Kar pa je že tema za kakšen drug “nivo”.
Trenutno je, tako kot celotna država, tudi naše podjetje in holding SŽ v težavah. Predvsem kako iz krize izplavati čim manj boleče. Se vam zdi, da sta tako delodajalec kot sindikat dobro poskrbela za svoje delavce, oziroma člane sindikata? Obenem se poraja vprašanje ali bi lahko tudi delavci bolje prispevali svoj del?
Kako bi delavci prispevali svoj del? Ga že niso dovolj? In, nenazadnje. Se vam zdi delavec, ki opaža po drugi strani “razsipnost” delodajalca, motiviran prispevati k izboljšanju situacije v firmi? V našem podjetju je prisotna malodušnost in nepripadnost. In to nas bo pokopalo…..čeprav upam, da se situacija obrne. Nenazadnje sem prebral, da SŽ v prvih pol leta poslujejo z dobičkom.
Ne morem mimo teme , ki vas, vsaj takšen občutek smo dobili, najbolj veseli. To je fotografija. Veliko vaših fotografij je vezanih prav na železnico?
Fotografija je moja “ljubezen” v zadnjih nekaj letih. Po pravici povedano se prve fotografije, ki sem jo objavil , niti ne spomnim. Je pa sigurno nekje na mojem zunanjem disku. Začetek je bil s kompaktnim HP – jem; ki pa je ob moji vnemi, kmalu “spustil” dušo. Potem pa ta zadeva kar “nekako” posrka vase. In z učenjem in pozitivnimi kritikami je vedno bolje. Moram pa priznati, da sem se največ ( čeprav so včasih tudi malo boleče ) naučil z negativnimi kritikami. In tako ta moja “opsesija” traja še danes. Seveda pa je ogromo slik nastalo v službi in tudi v prostem času ob in na železnici na domačih tleih in tudi v tujini. Se mi zdi železnica vir neskončne motivacije in motivov. Preprosto, kajne?
Prav ta trenutek je tudi na ogled vaša prva samostojna razstava v prostorih SŽ VIT?
Ja….tako je. Nekako je beseda nanesla na prosto galerijo v tem času. Kontakti so “zalaufali”….dogovor se je sklenil. In razstava je tu…..prva in vezana na moje poklicno življenje – železnico. Moram priznati, da je sam še nisem videl. Vabim pa seveda vas k ogledu.
Tudi zadnje vprašanje ni prav nič izvirno, kaj bi sporočili bralcem naše rubrike?
Nič kaj posebnega. Če se bi vsi držali reka “Živi in pusti drugim živeti”, bi bilo veliko lepše na tem svetu. Naj bo to vodilo…..
Razstava je na ogled, predvidoma do konca meseca septembra, v galeriji SŽ VIT, na Zaloški 217.
Vljudno vabljeni!
Zapisal: Egon Zevnik