Intervju meseca februarja 2013 – g. Jože Müllner

Uvod: Spoštovane članice in člani SVP Slovenije, ter ostali obiskovalci spletne strani SVP Slovenije. V leto, ki je pred nami vstopamo z velikimi pričakovanji in upanjem, da nam prinese vse tisto, kar si sami najbolj želimo. Ali bodo naše želje uslišane bo pokazal čas, pa vendar je v naši osnovni človeški naravi tako, da vedno od sebe pričakujemo nekaj več in tako je verjetno tudi z našimi željami. In ko se določeno obdobje konča in se začne novo, si vsak pri sebi postavi nekatere nove naloge in cilje. Prav zaradi tega smo si administratorji spletne strani postavili za cilj, da tudi v letu 2013 poiščemo nove vsebine in predvsem zanimive sogovornike, ki bodo z veseljem delili svoje zgodbe z vami, bralci rubrike. Za začetek novega ciklusa pogovorov z našimi gosti se je Egon Zevnik pogovarjal z upokojenim železničarjem – vozovnim preglednikom iz Nove Gorice g. Jožetom Müllnerjem, ki nas je nostalgično vrnil v čas izpred trideset let, ko je bila tehnično-vozovna dejavnost zelo cenjena in je z ponosom opravljala svoje temeljno poslanstvo opravljanja varnega in urejenega železniškega prometa na progah takratnih JŽ.
G. Jože, leta 2012 je minilo natanko 20 let, od kar ste se upokojili, verjetno vam lepih spominov na tiste čase ne zmanjka?
Najprej en lep pozdrav sindikatu vozovnih preglednikov Slovenije in bralcem vaše rubrike. Lepo je, da skozi pogovore z vašimi gosti obujate spomine in tako ohranjate tradicijo tehnično vozovne dejavnosti. Od moje upokojitve je minilo dvajset let in moram priznati, da čas resnično hitro teče. Izhajam iz tradicionalne železničarske družine, za delo na železnici me je navdušil moj oče, ki je bil zaposlen na Jesenicah, družinsko tradicijo sem prenesel na oba sinova, ki sta zaposlena na SŽ d.o.o.. Vsi skupaj smo zapriseženi TVD-jevci, na kar sem še danes zelo ponosen. V tistih prvih letih je bilo železničarsko delo podcenjeno, danes je stvar drugačna. Nikoli mi ni bilo žal za preživeta leta na železnici in če bi imel možnost ponovne izbire, bi izbral isto pot. Spomin na tiste čase ostaja in se ga ne-da izbrisati.
Iskreno se vam zahvaljujemo za slikovni material, ki ste nam ga odstopili za potrebe spletne strani SVPS. Vaš sin Robert mi je povedal, da ste reden obiskovalec spletne strani, predvsem pa rubrike intervju, kjer redno preberete pogovore z našimi gosti?
Res je, redno preberem pogovore z vašimi gosti in prav veseli me, da se je našel nekdo, ki propagira tehnično-vagonsko dejavnost. Zanima me vse, kar je v zvezi z železnico, pa tudi ostale stvari na splošno. Ko si v pokoju, imaš več časa za take reči, pa tudi sinova mi povesta aktualne zadeve. Sam imam veliko slikovnega materiala, ki se je skozi vsa ta leta nabiral v mojem arhivu. Slike so bile v obliki diapozitivov, zato sem jih pred časom predelal v sodobnejšo obliko. Robert mi je predlagal, da jih objavim na spletni strani in ideja se mi je zdela kar v redu. Slika preglednikov iz Jesenic je hitro zaokrožila tudi po facebooku in kar na enkrat sem imel ogromno telefonskih pogovorov na to temo. Če bi jih imel pri sebi v predalu, bi šle hitro v pozabo, tako pa so ponovno zaživele v polnem sijaju.
Pri vas doma je železničarska tradicija zelo dolga. Ali se spomnite, kdaj se je vse skupaj začelo?
Kot sem že na začetku pogovora povedal je bil moj oče zaposlen na železnici že pred drugo svetovno vojno. Začel je kot progovni delavec in počasi napredoval pri svojem delu. Spomnim se časov, ko se je oče pripravljal na periodične izpite in mu je mama v sobi zastavljala vprašanja, mi otroci pa smo z navdušenjem gledali tiste barvne pravilnike in jih prelistavali. V tistih časih so bili zaposleni izredno dobro tehnično podkovani, pravilnike so imeli tako rekoč v mezincu, kar pa ni bilo vedno dobra stvar. Oče je vedno govoril, da na železnici več kot znaš, bolj ga nastradaš v smislu, da te »ponucajo« za vsa možna dela. Sam sem začel delati leta 1958, ko sem se izučil za poklic kleparja, saj na Jesenicah ni bilo veliko možnosti. Ali si bil v železarni ali pa si končal na železnici. Izbral sem železnico, ker me je oče pregovorili, da je to državna firma, ki nudi nekakšno sigurnost. Danes lahko ugotovim, da je imel kar prav, še posebej v današnjem času, ko je služba bolj privilegij, kot pravica. Moji začetki segajo v pozna petdeseta leta in že takrat je bil sistem naravnan tako, da si le z leti pridobljene prakse na terenu pridobil možnost, da si postal kandidat za vozovnega preglednika. Najprej si moral delati kot »vajenc« v delavnici, nato vsaj dve leti kot vzdrževalec in šele potem so te poslali v šolanje za vozovnega preglednika, če je bila potreba.
Ali je bil po vašem mnenju takšen način pridobivanja izobrazbe pravilen?
Brez dvoma, sam sem zagovornik postopnega napredovanja. Vsak posameznik mora sistem najprej spoznati iz osnove. Kaj ti pomaga visoka izobrazba, če pa ne veš, kako so vagoni sestavljeni, kako se vagoni obnašajo v eksploataciji, kje lahko pride do okvar in predvsem, zakaj pride do njih. To lahko spoznaš samo tako, da se z njimi ukvarjaš direktno, z prakso v določenem časovnem obdobju. Prav tako velja za opravljanje popravil brez odstavitve. Spomnim se starejših vzdrževalcev, ki so imeli znanje in prakso, ki se jo ne-bi sramoval niti vozovni preglednik, kaj šele kakšen drugi poklic, ki se vmešava v delo TVD.
Vidim, da ste kar na tekočem z zadevami, predvsem pa z spremembami pravilnikov?
Očitno spremembe pravilnikov pišejo ljudje, ki nimajo nobenega pojma o železnici. V mojih časih je bilo to drugače, nihče ni smel niti pomisliti, da bi kdo opravljal dela in naloge vozovnega preglednika. Če vam povem podatek, da so bili vozovni pregledniki prav gotovo najbolje podkovani kadri, saj si moral za opravljanje dejavnosti poznati največje število pravilnikov. Pri nas doma se veliko pogovarjamo o teh zadevah in prav vsi imamo enako mnenje, da nekateri pod krinko evropske zakonodaje pozabljajo na tisto osnovno poslanstvo. Če bo šlo tako naprej, lahko v zelo kratkem času pride do kakšne večje železniške nesreče prav zaradi nepremišljenih potez ustreznih organov, ki ne poslušajo železniško stroko.
Ali se dela in naloge vozovnega preglednika sme normirati?
No, lahko se prilagodiš razmeram, ki so v tem trenutku dejstvo, ne moreš pa zahtevati od preglednika, da opravljenega dela ne naredi profesionalno. Vsako površno opravljeno delo lahko privede do katastrofe, celo do smrtnih žrtev, kar bi se morali zavedati vsi vpleteni. Že tako obstaja teoretična možnost, da se kakšna stvar spregleda, saj delavci delajo v turnusih in ob vseh vremenskih pogojih, ne smeš pa spreminjati sistema. Bojim se, da se je ob vseh teh spremembah, ki se v zadnjih leti dogajajo na železniških tirih varnost in urejenost železniškega prometa zmanjšuje, kar je zelo nevarno. Vedno sem govoril, da se zaradi papirjev še nobeden vlak ni iztiril, če pa ne-bo vozovnih preglednikov na tistih mestih, kjer morejo biti, zna priti do težav. TVD potrebuje za svoje delo potreben čas, ki se ga ne sme normirati.
V vaših časih je bila šola za vozovne preglednike v mestecu Kastav. Povejte nam, kako je šolanje potekalo?
Res je, vsak, ki je hotel postati vozovni preglednik je bil poslan v Kastav, ( R Hrvaška), kjer je bila šola za vozovne preglednike. Sem generacija 1964/65, v njej so pridobivali kader za tri bivše republike in sicer za Slovenijo, Hrvaško in Bosno in Hercegovino. Kandidati iz Slovenije so imeli zelo dobro predznanje prav zaradi dejstva, ker so pred tem opravljali potrebno prakso. To si ne-bi upal trditi za ostali republiki, kjer je bilo vse skupaj bolj tako po domače. Uradni jezik šole je bil srbo-hrvaški, prav tako, kot tedanji pravilniki, lahko pa si odgovarjal tudi v slovenščini, ki smo jo večkrat uporabljali, ko nisi znal točnega odgovora. Bolj ko si nakladal, manj so te razumeli, no pa vendar moram še enkrat ponoviti, da smo bili Slovenci zelo cenjeni. Šola je trajala eno šolsko leto, poleg šolanja so potekali krožki, kjer smo osvojili še dodatna znanja. Ob tej priložnosti podarjam Sindikatu vozovnih preglednikov Slovenije sliko naše generacije, kjer smo slikani skupaj z kandidati za strojevodje.
Po končanem šolanju ste se zaposlili na Jesenicah, kasneje pa ste se z družino preselil v N. Gorico?
Ko sem začel delati na Jesenicah, smo delali tudi po 300 ur na mesec, kar je za današnje razmere nenormalno. Dela na mejnih postajah ni nikoli zmanjkalo, tako da smo večkrat po koncu izmene vpisovali opravljeno delo v knjige. Mogoče še ta zanimiv podatek, dve leti sem delal kot mlad vozovni preglednik samo nočne izmene, kar je bilo seveda izven vseh predpisanih norm. V Novi Gorici je bila podobna zadeva, ker ljudi za delo na železnici ni bilo.
Ali so obstajale kakšne razlike med primopredajo vlakov z OBB osebjem in FS osebjem?
Seveda je obstajala razlika, saj gre za različne načine mentalitete in delovnih navad ljudi. Pri Avstrijcih je bila disciplina na zelo visokem nivoju, delalo se je strogo po pravilnikih. Pri njih ni bilo prostora za improvizacijo, je pa res, da so se dogovorjenih stvari tudi držali. Italijani so že po definiciji drugačen narod, pri njih je bilo vse tako bolj po domače. Sam sem imel kar nekaj problemov z njimi, ker enostavno niso prav dobro razumeli, zakaj pri TVD-ju gre. Zaradi pomanjkljivega znanja se jih je dalo peljati žejne čez vodo. Če si pri predaji vlakov iz smeri FS našel kakšno tehnično napako, so začudeno gledali in se spraševali, kako je to sploh možno. Naslednji dan pa so tudi sami iskali podobne napake pri naših vagonih in večkrat pozabili na vse ostale sklope vagona. Če lahko tako za šalo povem, da smo se šli nekakšno hladno vojno, saj smo bili za njih na napačni strani meje, pa čeprav je bila ta meja najbolj odprta v Evropi. S časom smo z kolegi iz Italije in Avstrije postali osebni prijatelji in še danes vzdržujemo prijateljske stike.
Kako smo vozovni pregledniki pridobili beneficirano dobo?
Zaradi nesposobnega vodstva se je zadeva okoli pridobitve benificirane dobe za poklic vozovni preglednik vlekla kar nekaj časa. Po dolgotrajnih pogajanjih so argumenti stroke prevladali, mislim, da so dogovor pripravljali v Beogradu, ki je bil center takratnih JŽ. Poklic vozovni preglednik si upravičeno zasluži pravico do dodane dobe, saj se delo izvaja ob vseh vremenskih pogojih in je zelo naporno. Če v svoji delovni dobi sešteješ vse vagone, ki jih pregledaš, zraven pa dodaš dejstvo, da se pri vsakem vagonu vsaj štirikrat počepneš, ti bo kmalu jasno, zakaj je imel vozovni preglednik benifikacijo.
Ali obstaja kakšna posebna zgodba iz tistih časov?
Da bi vam povedal vse zgodbe, bi porabil kakšen mesec, pa vendar je bilo nekaj takih, ki mi gredo še danes na smeh. Na primer, ko smo vozovni pregledniki pri tehničnem prevzemu vagona iz Italije dobili polno vrečo petard, ki jih je nekdo hotel »prešvercati čez mejo. V največji tajnosti (vedeli so vsi) smo si železničarji plen razdelili in razveselili svoje otroke doma. Mogoče imam še danes kakšno škatlo petard doma. Vsak posameznik je imel določene talente, ki jih je pri opravljanju dejavnosti z pridom uporabljal. Sam sem imel izredno dober spomin tako, da sem se zapomnil številke do dvanajstih vagonov v vlaku na pamet. Ta posebnost mi je prišla zelo prav pri opravljanju popolnih zavornih preizkusov, ko so bile vremenske razmere za delo slabe.
Verjetno vam je poznano, da je TVD uvrščena v družbo SŽ VIT d.o.o. skupaj z Vleko in CD-jem. Podobna organiziranost je obstajalo tudi v vaših časih z tako imenovano »kurilnico«. Ali se vam zdi, da je uvrstitev TVD-ja v družbo SŽ VIT d.o.o. dobra odločitev?
Brez dvoma so dejavnosti, ki ste jih našteli neposredno povezane, zato mislim, da je odločitev optimalna. Bolj bo pomembno, da v novi družbi TVD zadrži svoje osnovno poslanstvo in da ostane neodvisna. TVD mora imeti proste roke pri opravljanju svoje dejavnosti, pa tudi ostale družbe v sistemu SŽ se morajo zavedati, kaj je naše osnovno delo. Po mojem prepričanju bo sistem deloval le takrat, ko bodo vse družbe v sistemu imele za cilj skupno dobro SŽ, brez nepotrebnih bližnjic.
Ali drži, da ima naš NHL-ovski super šampijon Anže Kopitar veliko železničarske krvi?
Drži, njegov pradedek Viktor je bil vozovni preglednik, z dedkom Tonijem, ki je bil strojevodja sva bila sošolca in soseda na Hrušici. Skupaj smo delali v turnusu. Kot mlada vajenca sva v kleparski delavnici na Jesenicah na skrivaj igrala improviziran hokej. Danes pa z veseljem navijam za Anžeta, ki je pravi športni ponos Slovenije, tako kot njegov oče Matjaž.
G. Jože, kaj bi sporočili članicam in članom SVP Slovenije?
Vsem članicam in članom SVPS želim pri svojem delo predvsem veliko zdravja in medsebojnega spoštovanja in naj še naprej z vso odgovornostjo opravljajo dela tehnično-vozovne dejavnosti.
Pogovor zapisal: Egon Zevnik