Intervju meseca aprila 2012 – Egon Zevnik – Predsednik Tehnične komisije SVPS

Če se ne motim, ste generacija vozovnih preglednikov letnik 1987 kako, da ste se odločili za ta poklic?

Najprej bi pozdravil vse člane SVPS in ostale, ki prebirajo našo spletno stran. Leta 1987 sem se zaposlil na železnici, po odsluženem vojaškem roku pa končal šolanje za vozovnega preglednika. To pomeni, da sem generacija 1990/1991. Lepa leta so bila to, ko bi se le dalo ponoviti. Težko rečem, da sem se kar odločil za ta poklic. Na ŽEKŠ sem se vpisal, ker me je železnica kot vsakega otroka in mladeniča veselila in imel sem zagotovljeno štipendijo. Vendar nisem vedel, da bom vozovni preglednik, pravzaprav sem si želel postati strojevodja. Vendar sem dobil štipendijo na TVD in nikoli, res nikoli nisem tega obžaloval.

Bolj točen naziv bi bil tehnik tehnično-vagonske dejavnosti, mogoče kakšen komentar okoli pridobivanja ustreznega znanja za opravljanje tega dela?

Res je, naziv tehnik tehnično vagonske dejavnosti bi bil kar primeren. Sam ta naziv tudi uporabim, ko moram navesti kaj sem po poklicu. Včasih se je preglednik šolal leto dni, dodobra spoznal in moral obvladati vse podrobnosti vlečenih vozil. Smo edini strokovno usposobljeni za to delo in ta naziv bi nam moral tudi uradno pripadati.

Ali se vam ne zdi, da se naš poklic neprestano marginalizira, saj smo na železnici kot nekakšna ročna zavora?

Prikazuje se nas kot ročno zavoro na železnici a temu ni tako. Vsako delo, ki nekaj velja zahteva svoj čas. Vsi, ki morajo skrbeti za varnost smo »osovraženi«. Tako mi, kot policisti, delavci, ki opravljajo tehnične preglede os. vozil in ostali. Resnično upam in verjamem, da bomo tudi mi pri ostalih poklicih na železnici pridobili svoj zaslužen primat kar se tiče varnosti in tehnične usposobljenosti. Nikakor nismo kot bi rekli naši kolegi hrvati »priučeni mesarji«. Druge železniške uprave in prevozniki so to spoznali, na SŽ pa še bodo.

Kaj bi sporočil vsem tistim, ki se neprestano rinejo v naše delo?

Stanje na SŽ je na tem področju milo rečeno čudno. Vendar jih razumem, saj si vsak želi postati nekaj več. Vendar vsak našega dela enostavno ne more opravljati, pa če si še tako želi. Saj bodo spoznali. Sam trdim, da vsak lahko začne opravljati zavorni preiskus, dejansko opravimo pa samo mi. Pustimo času – čas.

Ali mislite, da je v EU dovoljena prevelika liberalizacija železniškega prometa in kam nas lahko to privede v smislu varnosti?

Sama liberalizacija sama po sebi ni tako slaba, vendar si jo mi vedno razlagao nekako po svoje in potem popravljamo napake. Vsak naj opravi delo za katerega je izučen profesionalno pa ne bo problemov.

Ali se strinjate z menoj, da bi bilo za poklic vozovnega preglednika veliko bolj primerna oznaka železniški policaj, kot pa storitveni servis za prevoznike?

Vsekakor se s temi laičnimi nazivi strinjam. Osebno sem bil zelo nezadovoljen, ko so nas želeli uvrstiti med prevoznike. Že res, da mora prevoznik sam zagotavljati brezhibnost vozil, a to še ne pomeni, da ne sme obstajati služba, ki kontrolira ali to prevoznik res počne. Zato tudi imamo v cestnem prometu prometne policiste, obvezne tehnične preglede za vozila in podobno. Ne vem zakaj bi bilo na železnici drugače. Državi kot lastnici infrastrukture bi moralo biti v interesu, da nekdo opravlja kontroling kakovosti in brezhibnosti vlečenih vozil.
Prav tako bi to moralo biti v interesu prevozniku.

Zaposleni ste v OE TVD in večino službenega časa preživite na mejni postaji Šapjane, kakšne so posebnosti dela na mejni postaji?

Delo na postaji Šapjane je zelo pestro. Veliko dela je v času od osamosvojitve do danes odpadlo prav na našo službo, zato še bolj boli dejstvo, da bi sedaj to opravljali, kar vsi po vrsti. Tu poleg svojega dela dodobra spoznaš dela drugih poklicev, prav zato si upam trditi, da je preglednik edini strokovnjak na našem področju. Moram povedati, da nas spoštujejo tako delavci HŽ uprave kot delavci SŽ-ja. To smo si pridobili z našo strokovnostjo.

Ste predsednik tehnične komisije SVPS, s katerimi vprašanji se trenutno ukvarjate?

Prav sedaj je aktualen osnutek pravilnika o vzdrževanju tirnih vozil. Člani tehnične komisije preučujemo osnutek in v začetku meseca aprila bomo podali naše pripombe na AŽP (agencijo za železniški promet). To je le eden od mnoge vrste pravilnikov in navodil, ki smo jih do sedaj imeli v obravnavi. Pri nekaterih so naše predloge upoštevali pri drugih pač ne, pojavlja se veliko interesov. Za člane SVPS je to morda neznanka, vendar smo vložili veliko truda in energije, skupaj s predsedstvom sindikata, da imamo sedaj takšne predpise kot so. Brez truda sindikata sigurno ne bi imeli takšnih predpisov. Apeliral bi na vse člane SVPS, da nas o nepravilnostih, ki se dogajajo opozarjajo pravočasno, saj je to edini način, da ohranimo svoj poklic takšen kot si ga zaslužimo.

Ste tudi eden od administratorjev spletne strani našega sindikata. Mislite, da je spletna stran zadovoljila kriterije, ki si jih je sindikat zadal?

Osebno menim, da danes ne obstajaš, če se ne pojavljaš v elektronskih medijih. Torej je potrebna. Veliko ljudi jo tudi obišče in prebira. Zato menim, da je bila odločitev sindikata o oblikovanju svoje spletne strani pravilna. Naj povem, da sem admin še štirih drugih spletnih strani in povsod se je zanimanje za dejavnost po postavitvi spletne strani povečalo. Posebej sem zadovoljen s spletno stranjo Društva ljubiteljev železnic Ilirska Bistrica (http://dlz.ilbis.com/), ki je moje avtorsko delo. Poleg mene je v tem društvu še eden naš član in sicer Drago Seizović, eden najbolj zaslužnih, da smo prvo električno lokomotivo na področju bivše Jugoslavije pripeljali v Ilirsko Bistrico, kjer bo stala v bodočem muzeju elektro vleke.

Pravijo, da ste bili nekoč nepremagljivi vratar nogometnega kluba Transport Ilirska Bistrica?

Strah in trepet za nasprotnika (smeh). Res sem se ukvarjal z nogometom, vendar sem se poizkusil tudi v zmajarstvu, opravil sem tudi izpit za planinskega vodnika PZS. Rad imam izzive in kot kaže jih ne bo zmanjkalo. Vsem svojim sodelavcem in članom SVPS želim veliko dobre volje in manj apatičnosti. Časi niso rožnati a lahko postanejo, če damo vsak en majhen del sebe v našo zgodbo.
Hvala za povabilo!

Pogovor zapisal: Robert MÜLLNER