Intervju meseca julija 2017 – REPORTAŽA IZ ŽELEZNIČARSKEGA PRAZNIKA V DIVAČI
INTERVJU MESECA JULIJA IN AVGUSTA 2017 – REPORTAŽA IZ ŽELEZNIČARSKEGA PRAZNIKA V DIVAČI
Spoštovani bralci spletne rubrike.
Administratorji spletne strani smo za mesec julij in avgust pripravili zanimivo reportažo iz železničarskega praznika, ki je potekal v Divači na začetku meseca junija 2017. V okviru praznika SŽ je potekala tudi svečana podelitev jubilejnih nagrad. Med letošnjimi jubilanti je bilo veliko število članov SVPS. Prav zaradi njih sta se železničarskega praznika v Divači in svečane podelitve nagrad udeležila člana predsedstva SVPS Dejan Žolek in Robert Müllner. Ob tej priložnosti sta vsem jubilantom čestitala in jim zaželela še veliko delovnih uspehov pri njihovi nadaljnji poklicni poti.
Železničarski praznik v Divači, ki sta ga organizirala Občina Divača in SŽ je zaznamoval trojni jubilej, saj letos obeležujemo 160 let, odkar je bila dokončana Južna železnica do Trsta, pred 50 leti je bila zgrajena proga med Divačo in Koprom, pred 141 leti pa so odprli Istrsko progo. Obenem je delodajalec izkoristil dogodek in delavcem v zahvalo podaril žepno uro za 30 let dela na SŽ. Osrednji dogodek praznika se je zgodil v petek, ko je z muzejskim parnim vlakom prireditev počastil sam presvetli cesar Franc Jožef z svojim najožjim spremstvom.
Osrednja govorca prireditve sta bila minister za infrastrukturo Peter Gašperšič in direktor SŽ Dušan Mes. Minister Gašperšič je poudaril, da je posodobitev železniškega omrežja eden najpomembnejših nacionalnih projektov, ter da se za letošnje in prihodnje leto za naložbe in vzdrževanje železniškega omrežja predvideva naložba v višini 350 milijonov evrov, ki bo v veliki večini krita iz evropskih sredstev. Pri izbiri kraja prireditve pa je dejal, da se v Divači prepleta utrip mesta in železnice, ter da je prav Divača izhodišče našega največjega projekta. Da Divača živi in diha z železnico, je poudarila tudi županja Alenka Štrucl Dovgan. Direktor SŽ Dušan Mes je v svojem suverenem nagovoru poudaril, da je pri drugem tiru prišlo do ponovnega političnega kupčkanja, ki na žalost ne vodi v pravo smer, ter da alternative izgradnji drugega tira preprosto ni.
Potrebo po takojšnji izgradnji drugega tira je popestril z statističnimi podatki o prepeljanem tovoru. Povedal je, da bomo samo v letošnjem letu po železniški povezavi med Divačo in Koprom prepeljali dobrih 15 milijonov ton tovora. Iz Trsta ga letno prepeljejo pol manj. Po dveh tirih naj bi v prihodnosti mimo Divače prepeljali 40 milijonov ton tovora. Za svoj nastop je s strani udeležencev praznika požel velik aplavz.
S svojimi nastopi so prireditev popestrili kulturno društvo Kraški šopek, folklorna skupina ŽKUD Tine Rožanc, godba Slovenskih železnic, pevka Kataya, akrobatska skupina Dunking Devils in učenci divaške šole.
Organizatorjem prireditve, domačim železničarjem iz Divače ob tej priložnosti čestitamo za brezhibno organiziran dogodek.
Nedaleč stran od osrednjega prireditvenega šotora v stari šoli v Divači je z otvoritvijo razstave o železnicah v času Avstro-Ogrske monarhije poskrbel zbiralec Srečko Rože. Gospoda Rožeta smo v enem od svojih pogovorov pred meseci gostili tudi administratorji spletne strani SVPS. Iz vsebine razstave je razvidno, da je Divača prvo železniško povezavo dobila z izgradnjo Južne železnice.
Otvoritev proge med Ljubljano in Trstom so praznovali 27. julija 1857, dogodka se je udeležil tudi Franc Jožef I. Prvi potniški vlak je skozi Divačo peljal dan kasneje. Pri gradnji proge je bila največja težava prav kraški teren, saj ni bilo dovolj vode. V ta namen so v Gornjih Ležečah naredili velik vodni zbiralnik, tako da je voda lahko prišla do Divače, Sežane in Nabrežine. Na razstavi je bilo na ogled veliko zanimivih predmetov, denimo krožnik iz divaške restavracije, ki so jo odprli isto leto kot znamenito železniško progo. Še posebej zanimiva je bila razlaga avtorja razstave o ženah takratnih železničarjev.
Poročiti železničarja je bil v tistih časih privilegij. Delati na železnici je pomenilo določen statusni simbol ne le za delavca, temveč za vso družino. Žena železničarja je tako, na primer, morala nositi ob določenih priložnostih posebno obleko. Ženska, ki je v tistih časih poročila železničarja, je veljala za srečno, saj je bila upravičena do pokojnine tudi po njegovi smrti.
Administratorji spletne strani lahko dodamo le-to, da se po 160 letih obstoja železnice na ozemlju R Slovenije ni veliko spremenilo. Delati na SŽ je za marsikaterega iskalca zaposlitve le pobožna želja, za delavce SŽ in njihove družine je tudi danes lepo poskrbljeno. Našim boljšim polovicam pa moramo verjeti na besedo, da so srečne in hkrati vesele, če se prebijejo do pokojnine po smrti svojih izmučenih soprogov. Bog ti ga vedi?
Pa še ena železničarska. Vozni časi vlakov so na nekaterih odsekih prog JŽI sila podobni tistim izpred 100 let, zato minister Gašperšič, zavihat rokave in izpolnit obljube, dokler še ni prepozno.
Vsem prejemnikom zlate spominske plakete za tridesetletno delo na železnici in žepne ure iskreno čestitamo in jim želimo še veliko dobrega še naprej.
Reportažo zapisal: Robert Müllner
Fotografije prispeval: Egon Zevnik