Intervju meseca julija 2016 – Srečko Rože – zbiratelj vojaških starin
Srečko Rože, zasebni zbiralec in lastnik vojaškega muzeja Tabor Lokev
Spoštovani bralci rubrike mesečni intervju
V mesecu juniju smo v spletni rubriki intervju gostili g. Stanka Lazarja, strojevodjo SŽ VIT d.o.o., službe za VV. V pogovoru z njim smo med drugimi izvedeli, da je velik ljubitelj železniške zgodovine. Še sreča zanj, da je naš naslednji gost rubrike, svetovno znani zbiratelj vojaških eksponatov g. Srečko Rože. Mnogi se bodo vprašali, kakšno zvezo ima lastnik vojaškega muzeja z železnico. Seveda jo ima, saj je g. Rože v mesecu juniju v okviru 140 letnice proge Divača-Pulj odprl odmevno razstavo na temo Železnica od Avstro-Ogrske do danes na tleh Divače. Dogodek izpred 140 let je pomembno usmerjal kasnejši razvoj in življenje Divače, z njo je prišlo v Divačo veliko Istranov in tudi zaradi nje ima Divača še zdaj močan železničarski značaj. Mnogi potomci prvih železničarjev iz tega okolja so še danes zaposleni na SŽ in tvorijo aktiven kolektiv v gospodarski panogi, ki je vedno bolj pomembna tudi za našo državo. In kdo je pravzaprav Srečko Rože. Kot avtor tega članka bi vam lahko posredoval klasične informacije, ki so vsem veščim brskanja po internetu lahko dostopni. Tam bi med drugim našli podatek, da je lastnik vojaškega muzeja Tabor Lokev in da se muzej nahaja v obrambnem stolpu – Tabor, ki je bil zgrajen leta 1485 in je kulturni spomenik lokalnega pomena v lasti občine Sežana. Muzej je bil odprt 14. avgusta 1994. In ponovno, da je lastnik muzejske zbirke in upravitelj muzeja prav Srečko Rože, ki so ga že v otroštvu pritegnile pripovedi deda Viktorja Rožeta, preživelega pripadnika avstro-ogrske vojske v prvi svetovni vojni, kot tudi pripovedi očeta Albina iz časa druge svetovne vojne. No, povedati vam moram po pravici , da me z g. Srečkom veže tudi osebna zgodba, saj sva oba po sili razmer končala v vasi Lokev. Oba sva namreč našla svoji boljši polovici v tej največji vasi v Sloveniji, zato ga prav gotovo tako dobro poznam, da lahko z gotovostjo zatrdim, da je pravi svetovni fenomen. Njegova strast do zbiranja orožja presega vse meje in prav zato je dobitnik vseh najvišjih priznanj iz tega področja. No, da ne bom izgubljal preveč dragocenega časa z mojimi ugotovitvami je najbolje, da ga pustimo vprašanjem administratorja spletne strani. Prijetno branje vam želim.
Hvala, ker ste sprejeli povabilo k pogovoru našega sindikata (SVPS) v spletni rubriki mesečni gost. Za začetek pogovora bi vas prav lepo zaprosil, da se nam na kratko predstavite?
Sem Srečko Rože, antikvar in lastnik Vojaškega muzeja Tabor Lokev. Rojen sem bil leta 1966 v vasi Kreplje pri Dutovljah. Ko sem bil star štiri leta in pol, sem z dedom Viktorjem nesel smeti na vaško smetišče in videl na kraškemu zidu nekaj svetlečega. Prijel sem v roke in vprašal deda, kaj to je. Povedal mi je, da je to italijanska aluminijasta čutarica iz prve svetovne vojne, ki so jo uporabljali italijanski vojaki na Sabotinu in Sv. Gori, kjer je bil tudi on vojak avstro-ogrske armade. Ko sem prišel domov, me je vprašal oče Albin, kaj držim v rokah. Nato mi je povedal, da je to nemška čutarica iz druge svetovne vojne. Čez dva dni pa je prišel k nam na obisk sosed Zoro in povedal, da je to angleška čutarica. Ker nisem verjel nobenemu, sem vzel berilo starejšega brata ter se naučil brati in pisati. Po bratrancih na Opčinah pri Trstu sem zvedel, da je mogoče v Italiji kupiti literaturo o muzealijah militarijah. Vendar nisem razumel italijanščine in ne imel denarja za nakup omenjene literature. Začel sem zbirati star papir, želod, kostanj in slez in jih prodajal v šolah, knjigarnah in lekarnah. S tem sem dobil prve zaslužene jugoslovanske dinarje, s katerimi sem kupil rabljeno pony kolo, s katerim sem pripeljal domov še več gozdnih sadežev. Moral sem jih čim prej prodati za dinarje in te v istem dnevu zamenjati za italijanske lire, ker je bila inflacija. Tako sem začel kupovati prvo literaturo in eksponate. Pri sedemnajstih letih in pol so mi miličniki zaplenili zbirko, saj ta čas ni bil naklonjen zbiranju. Ostali so mi le trije eksponati, ki sem jih posodil na razstavo in jih miličniki niso dobili. Leta 1985 sem končal srednjo kovinarsko šolo v Sežani in bil poslan v šolo rezervnih častnikov pehote v Bilećo. Novembra leta 1986 sem jo zaključil. Po vrnitvi domov, sem do leta 1991 zbiral na pol ilegalno. Na pobudo prijatelja Jordana Guština iz Vrhovelj sem leta 1987 odprl prvo razstavo v vaškem domu v Dolu pri Vogljah. Naslednjo razstavo sem odprl leta 1988 v Dutovljah in v sežanski stari šoli. Leta 1989 sem bil vpisan v Guinnessovo knjigo rekordov. Leta 1991 sem se poročil z ženo Ireno iz vasi Prelože pri Lokvi. Novembra 1993 sem dobil stavbo Tabor v Lokvi v najem od Občine Sežana in v sodelovanju z njo odprl Vojaški muzej Tabor Lokev 14. avgusta 1994 in predstavil 3516 eksponatov. Leta 1995 sem dobil visoko odlikovanje NATO pakta, sledila so še druga priznanja, med katerimi bi rad poudaril naslednja: tri priznanja francoske legije tujcev, italijanske brigade Sassari, Rusije, ZZB NOV Slovenije, ZVVS Slovenije, ZSČ Slovenije, plaketo in priznanje Občine Sežana in odlikovanje civilne zaščite Slovenije. Z ženo sva bila leta 1999 častna gosta Kraljeve hiše v Londonu. Do sedaj sem dobil 96 odlikovanj, priznan in plaket. Zbirka šteje okrog 700000 eksponatov. V muzeju imam predstavljanih 7015 eksponatov, od tega je 256 uniform, sama zbirka pa jih šteje 6049. Ostali eksponati pa se nahajajo v skladišču ali po razstavah doma in na tujem. Poleg žene mi v muzeju pomagata še hčeri Aneja in Anja, ki obe študirata zgodovine.
Kako se vam je porodila zamisel o otvoritvi razstave na temo Železnica od Avstro-Ogrske do danes na tleh Divače?
Ob pogovorih z Razvojnim centrom Divača in Občino Divača za muzej letalstva na divaškem Gabrku se je pojavila ideja o razstavi železnice na tleh Divače, saj je železnica v tem kraju pustila močan pečat. Poleg vojaških predmetov zbiram namreč tudi arheološke in etnološke predmete kot tudi predmete gasilcev, policije, carine… in ne nazadnje tudi železničarjev. Ideja pa se je letos, ob stoštirideseti obletnici postavitve proge Divača – Pazin prelevila v realnost.
V uvodu smo zapisali, da ste lastnik vojaškega muzeja v Lokvi. Kaj lahko obiskovalec vidi v vašem zasebnem vojaškem muzeju?
Muzejska zbirka je predstavljena v štirih nadstopjih. V prvem nadstropju muzeja je predstavljena prva svetovna vojna, natančneje južni del Soške fronte. Obiskovalca v sam prostor predstavljenega vojnega dogajanja pospremijo fotografije kraškega zaledja. Nato se obiskovalec nahaja med obema vojskujočima se silama: Avstro-Ogrsko na eni strani in ter Italijo na drugi. Tu bi izpostavil še uniformo generala 5. avstro-ogrske armade, Svetozarja Borojevića. Obiskovalec se nato povzpne po stopnicah, kjer je predstavljeno obdobje fašizma na Primorskem med obema vojnama. Na hodniku drugega nadstropja so na eni strani postavljene fotografije in dokumenti okupacije Slovenije s strani Italijanov in Nemcev ter jugoslovanskih kolaboracinostov, na drugi pa fotografije in dokumenti narodnoosvobodilnega boja. V samem prostoru drugega nadstropja se obiskovalec ponovno nahaja med vojskujočimi se stranmi: antifašistično koalicijo sil na eni strani in fašistično Italijo in Nemčijo ter jugoslovanskimi kolaboracionisti na drugi strani. Na podstrešju so razstavljene uniforme od leta 1922 do 1991 ter začasna razstava Slovenci v Avstro-Ogrski vojski na vzhodnem bojišču: 1914 – 1915, ki smo jo odprli avgusta 2014. Ob tem smo izdali tudi istoimenjski katalog. Maja lani pa smo imeli otvoritev pritličja in začasne razstave 70. obletnica konca druge svetovne vojne: Osvoboditev Krasa in Brkinov.
Da bo našim zvestim bralcem rubrike bolj jasno s kakšnim zbiralcem imamo čast govoriti je potrebno povedati, da je v vojaškem muzeju le delček vaše bogate zbirke. Kje imate shranjene ostale zgodovinske eksponate in koliko le teh se je nabralo v vseh teh letih?
Zadal sem si, da zberem trideset predmete na dan, vendar že nekaj let zadano število prekoračim. Sama zbirka šteje trenutno 742.000 eksponatov, vendar se bo število v kratkem še povečalo. Kot že rečeno so med vojaškimi tudi arheološki in etnološki predmeti. Čeprav je poudarek na prvi in drugi svetovni vojni, me zanima vse, kar je povezano s slovensko zgodovino. Tako je bil na primer pred otvoritvijo razstave Slovenci v avstro-ogrski vojski na vzhodnem bojišču 1914 – 1915 razstavljen del moje arheološke in etnološke zbirke. Eksponate, ki niso razstavljeni v muzeju, imam shranjene v skladišču. Sodelujem pa tudi s slovenskimi kot muzeji v tujini pri postavljanju začasnih tematskih razstav. Tako da se nekaj eksponatov nahaja drugod po Sloveniji ali na tujem. V muzeju so predstavljeni slabi 3% zbirke.
Vaša zbirateljska žilica je prerasla do te mere, da je za delo v muzeju poprijela cela družina. Žena Irena, ter hčerki Aneja in Anja aktivno sodelujejo v vseh tvojih razstavah in kulturnih dogodkih. Za prihodnost vojaškega muzeja in zbirke se torej ni bati?
Ja, tako je. Že od kar se poznava me žena Irena razume ter me podpira in mi pomaga pri zbiranju in urejanju eksponatov, postavljanju razstav in vodenju obiskovalcev po muzeju. Z Ireno sva nad zgodovino navdušila tudi hčerki. Že ko sta bili majhni deklici, sta me posnemali pri odkrivanju in zbiranju predmetov na terenu in mi tako prinesli različne predmete, ki sta jih našli na tleh. Od njihovega otroštva dalje obiskujemo različne slovenske in tuje muzeje, galerije, cerkve in gradove kot tudi spomenike. Mlajša hčerka Anja je sedaj brucka zgodovine na Filozofski fakulteti v Ljubljani, starejša hčerka Aneja pa letos zaključuje magistrski študij zgodovine na omenjeni fakulteti. Obe tudi pomagata tako kot žena pri vodenju obiskovalcev po muzeju kot tudi pri postavljanju razstav. Tako sta bila na primer razstava Slovenci v avstro-ogrski vojski na vzhodnem bojišču 1914 – 1915 in katalog delo Irene, Aneje in mene, pomagala pa je tudi Anja.
Poznano mi je, da vas kot svetovno znanega zbiratelja vojaških eksponatov vabijo različni muzeji in galerije. Kje vse lahko vidimo vaše razstave?
Poleg razstave Železnica od Avstro-Ogrske do danes na tleh Divače razstavljam še ruske vojne ujetnike v prvi svetovni vojni, ki so gradili cesto čez prelaz Vršič v Ljudskem domu v Kranjski gori, arheološke najdbe ter opremo in uniforme prvih turističnih vodičev v Škocjanskih jamah, kraško kulinariko v Kobilarni Lipica, v vili Scaramanga v Botaničnem vrtu v Sežani je predstavljen porcelan družine Scaramanga in v Parku vojaške zgodovine v Pivki. Pred kratkim sem razstavljal še v Kranju o Slovencih v prvi svetovni vojni, z Goriškim muzejem pa sodelujem pri postavljanju razstav že od začetka muzeja. V bodoče se dogovarjamo v gradu Štanjel, v Gorenjskem muzeju za obletnico bohinjske proge, letalskem muzeju Divača in v Kobilarni Lipica. Sodelujemo tudi z italijansko televizijo Rai 1 in Rai 3, ki snemata dokumentarec o prvi svetovni vojni.
Vaša zbirka ima neprecenljivo vrednost, zato bi marsikdo rekel, da ste bogat človek. Vsi, ki te poznamo vemo, da z vašo družino živiš čisto normalno življenje, brez kakšnih pretiranih materializmov, ki so za to družbo tako značilni. Čemu lahko pripišemo to netipično držo, ki podira stereotipe, da si v družbi nekaj vreden le, če premoreš veliko materialno bogastvo?
V mojem prepričanju drži le, da kolikor znaš, toliko veljaš. V življenju me je zmeraj zanimala zgodovina in predmeti, povezani z njo. To je v mojem srcu od malih nog. Nikoli nisem spoštoval človeka zaradi njegovega političnega, ideološkega ali kakršnegakoli prepričanja, ampak po tem, kaj je v življenju napravil in kakšno ima narodnostno držo, kar pomeni biti Slovenec na vsakem metru. Denar mi v življenju pomeni zgolj sredstvo za preživetje. Enako misli tudi moja žena Irena. Tako da to skupaj prenašava na najini hčerki.
Ko sem te na razstavi v Divači poslušal, kako so te povabljeni gosti čudno gledali, ko si jim rekel, da je navaden delavec prav tako, če ne še bolj pomemben za sistem od vsakega še tako pomembnega šefa, me je prevzel krasen občutek. Očitno premoreš veliko mero socialnega čuta, zato te sprašujem ali obstaja kašen poseben razlog, da na svojih nastopih poudarjaš pomembnost navadnega človeka?
Ta dan je bil dan delavcev – železničarjev, zato sem najprej njih v pozdravnem govoru pozdravil. Sam sem rojen v delavski družini, kjer je bil tudi oče pet let železničar na progi Dutovlje – Sežana. Že ob tem sem opazil, da se na vseh proslavah pozdravlja politične osebnosti in direktorje, nikakor pa se ne obrača pozornost na delavce, ki so največ zaslužni za storjeno delo. Tako je tudi tovariš Tito v vseh govorih najprej pozdravil proletariat oziroma delavce, v vojski pa vojake, šele nato vplivne politične osebnosti, direktorje in generale. Zavedal se je, da brez delavskega razreda nebi zrastle tovarne. Zato se ne strinjam z novinarji, ki so še nedavno za večino medijev vedno objavljali uspehe direktorjev in politikov, manj pa od delavcev. Zame je pomemben vsak človek, ki nekaj dobrega stori za našo družbo, jezik, kulturo in državo, nikakor pa ne podpiram politikov pri razprodaji premoženja, ki so ga ustvarili naši predniki za časa socializma, ki ga politiki večinoma zavračajo in si ustvarjajo nov, nepravično pridobljen kapital, in izkoriščajo nižji razred. S tem so oni vedno bolj bogati, nižji razred pa vedno bolj obuboža. Tako da se vračamo v novo obdobje sužnje lastništva, kjer si bo moral nižji sloj spet pridobiti svoje pravice.
Na moje veliko veselje ste na razstavi predstavili tudi delovno obleko preglednika vagonov, za kar se vam iz vsega srca zahvaljujem? Ali mogoče veš, kakšna je osnovna skrb preglednika vagonov v sistemu varnega in urejenega železniškega prometa?
Ja, vem. Osnovna skrb preglednika vagonov je pregled vagonov, predvsem pa njegovega kolesja, vzmetenja, tesnjenja in ostalih delov za varno vožnjo potnikov in tovora. Pregledniki name delujejo kot neke vrste kontrolorji na tehničnem pregledu osebnega avtomobila. Zato je tudi prav, da imajo vsako leto zdravniški pregled, predvsem motoričnih sposobnosti in sluha, da ob udarcu s kladivom, ugotovijo zvok, če je kaj poškodovanega oziroma, če zavora popusti. Brez pregleda preglednikov nebi bilo tako varne vožnje z vlaki in bi bilo več nesreč.
Kako poskrbiš za svojo fizično kondicijo. Kot nekdanji rekrut šole za rezervne oficirje iz Bileće gotovo poznaš recept za vzdrževanje fizične kondicije?
Hehe, če je le čas vstanem zelo zgodaj in se odpravim na bližnji hrib Vroče, potem grem na Veliko gradišče, če imam dovolj časa nadaljujem pot do nekdanje cerkvice sv. Tomaža, ki se nahaja tik ob slovensko-italijanski meji, nad italijansko vasjo Gročana, in nato na hrib Kokoš. Vmes se ustavim tik ob nekdanji stražnici JLA Vrhpolje, kjer je tudi studenec, s katerega se napijem hladne vode.
Za konec pogovora ti v zahvalo za sodelovanje v pogovoru dajemo možnost, da bralcem spletne strani posreduješ potrebne podatke, kje si lahko ogledajo tvoje zbirke in razstave, ter jim pustiš kontaktno številko, elektronski naslov, mogoče spletno stran, ter urnik Vojaškega muzeja v Lokvi.
Vojaški muzej Tabor Lokev je v letnem času odprt od srede do nedelje od 9.00 do 12.00 in od 14.00 do 18.00, v zimskem pa v sobotah in nedeljah med 10.00 in 12.00 ter med 14.00 in 17.00 uro. Ob predhodnih najavah na telefonski številki 041 516 586 in 057670107 je možen ogled tudi izven urnika. Moj elektronski naslov se glasi: srecko.roze@hotmail.com. Vsi podatki pa se nahajajo tudi na spletni strani: http://www.vojaskimuzejtabor.eu
Spoštovani bralci spletne rubrike mesečni gost. V mesecu septembru 2016 bo administrator spletne strani nadaljeval z štafetno predajo gostov rubrike. To bodo vzdrževalci tirnih vozil iz TP Koper, ki jih je k pogovoru povabil g. Stanko Lazar.
Lep pozdrav
Zapisal: Robert Müllner