Close

27 novembra, 2015

Intervju meseca novembra 2015 – Tina Ambrožič – SSSLO

Spoštovani bralci rubrike mesečni intervju

V mesecu novembru smo opravili pogovor s Tino Ambrožič, strojevodkinjo službe za Vleko vlakov. K pogovoru jo je povabil koordinator SŽ VIT d.o.o. centra Divača g. Drago Seizović. Ko sem ga vprašal, kaj je tako posebnega, da je izbral prav Tino za naslednjo gostjo spletne rubrike mi je v svojem značilnem slogu odgovoril. Robi, verjetno poznaš Tino, dajmo ji priložnost, da v naši rubriki predstavi svojo življenjsko zgodbo, ki je v prostoru, v katerem živimo in delamo v večini primerov nesprejemljiva in nerazumljiva. Takoj za tem stavkom pa je modro dodal, naj se v pogovoru z gostjo ne ukvarjam preveč z predsodki, ampak naj dobro premislim, kaj bi bilo v njeni zgodbi resnično posebnega za spletno rubriko SVPS. Moram priznati, da mi je njegov namig vzel kar nekaj časa za dodaten razmislek, preden sem začel razumeti, kaj mi v bistvu hoče povedati. Njegov drugi namig je ciljal izključno na format rubrike spletni intervju, v kateri gostom dajemo možnost, da predstavijo sebe in predvsem svoje poklice. No, da ne bomo bralce spletne rubrike preveč zmedli je potrebno povedati, da je Tina pred časom naredila veliko življenjsko spremembo, spremenila je namreč spol. Da, tako je postala prva strojevodkinja v SŽ VIT d.o.o. in to je bil očitno tisti končni namig g. koordinatorja, zakaj jo je povabil k pogovoru. Skratka, z nami bo svoja razmišljanja o družbi v kateri živi, življenjski odločitvi, ki jo je storila in poklicni karieri, ki jo opravlja delila Tina Ambrožič.

Zdravo Tina, najprej se ti prav lepo zahvaljujem za sodelovanje v naši spletni rubriki. Za začetek pogovora ti bom postavil eno klasično vprašanje in sicer, kdaj in kje se je začela tvoja poklicna pot na železnici?

Po srečnem naključju ob aktivnem iskanju zaposlitve sem leta 2000 dobila štiri pozitivno rešene prošnje za zaposlitev. Ena od njih, katero sem tudi izbrala je bilo delovno mesto, pomočnik strojevodje – kandidat za strojevodjo. To je bilo zame takrat, kot bi zadela na lotu. Delo pomočnika strojevodje je bilo kratkotrajno, saj so gomulke izstopile iz prometa. Moja zvedavost me je takrat pripeljala na delovno mesto strojnega dispečerja, nadzornika lokomotiv in šele leta 2004 sem opravila strojevodski izpit. Od takrat sem aktivno vozila, občasno pa pokrivala delo nadzornika lokomotiv vse do oktobra 2011, ko mi je akutna levkemija (krvni rak) spremenila pogled na življenje. Po dveh letih in pol odsotnosti sem se kot „Feniks“ vrnila na lokomotivo.

Ko sem pred leti obiskal ranžirno postajo v Beljaku sem opazil, da so na premikalnih lokomotivah zaposlene strojevodkinje, kar je bilo za nas v tistem času precej nenavadno. Ali se zavedaš, da si z svojo življenjsko odločitvijo naredila pravo malo »revolucijo« v službi za Vleko vlakov.

Ob začetku, ko sem širšemu kolektivu povedala, da grem po poti, na kateri sem želela biti že od kar se zavedam samega sebe, nisem čutila takega vpliva, da bi lahko to imenovala revolucija. Kasneje, ko se je večina zavedla, da je Miha postal Tina in da smo na SŽ dobili „prvo“ žensko na delovnem mestu strojevodje, ki aktivno opravlja svoj poklic, sem začela čutiti tisto revolucijo o kateri govoriš, ki še vedno traja. Vesela sem, da sem lahko v ta kolektiv nenamerno prinesla svež veter in možnost, da bo še kakšna punca zbrala pogum in prijela za upravljanje lokomotive.

Kdaj je v tebi dozorela odločitev, da narediš tako pomembno spremembo v življenju?

Zgodba o Tini je dolga enako kot je moje življenje. Vedno sem hrepenela, „požirala“ ženske in si želela biti ženska tako, kot se počutim. V bistvu ni šlo za trenutno odločitev „sedaj pa postanem ženska“. V meni se je dogajal proces dozorevanja, kateremu sem kljubovala in uspešno svojo žensko plat zatirala – skrivala vse, dokler mi ni bolezen (levkemija) pokazala poti, kaj pomeni živeti in se ne zatirati, si dovoliti živeti, tako kot čutim. Tak proces je skoraj tipičen za rakave bolnike takoj, ko zboliš, se v tebi začne proces „obžalovanja“, česa si sebi nisi dovolil v svojem dosedanjem življenju in kaj bi lahko naredil boljše. Po uspešno končanem zdravljenju levkemije sem se oglasila v ambulanti zdravnice – psihiatrinje, ki v Sloveniji pokriva področje spremembe spola. Sledila so testiranja, psihološke preiskave, po uspešno opravljenih testiranjih me je konzilij za spremembo spola spustil v naslednji korak. Začela sem s hormonsko terapijo, kjer so mojo moško hormonsko sestavo začeli spreminjati v žensko. Posledica hormonske terapije pa je spreminjanje moje moške podobe v žensko, nekaterih značilnosti pa hormoni ne morejo spremeniti (glas, struktura skeleta…). Letos, ob koncu meseca maja pa sem dobila potrdilo zdravnice, da lahko spremenim svojo uradno moško identiteto v žensko identiteto (EMŠO, spol). Osebno ime lahko vsak državljan spreminja po mili volji le s polno denarnico v roki.

Kakšni so bili prvi odzivi sodelavcev po tvoji odločitvi, da nadaljuješ kariero kot strojevodkinja?

Odzivi (nasmeh)? Odzivi so bili zelo mavrični tako, kot smo mavrični vsi ljudje, ki nismo enaki. V začetku je bilo bolj tako „jaaa, o kako fajn, imaš jajca, bravo,…“ potem pa se je po nekaj mesecih stanje pokazalo povsem realno. Zelo malo mi je ostalo zvestih sodelavcev, katerih misel na štiri oči je ostala enaka tudi za mojim hrbtom in ob „kafetarskih“ debatah. Nekateri,… ja so si tudi neokusno preveč privoščili. Govorim o popolnoma realni sliki, brez dlake na jeziku. Istočasno pa so se pojavili novi posamezniki, ki mi stojijo-te ob strani. Kakorkoli že, se iskreno zahvaljujem vsem za podporo v tem, meni zelo zahtevnem procesu, tistim, ki pa še ne razumejo, želim veliko modrosti, da svoje nevednosti ne razglašajo.

V službi za Vleko vlakov si zaposlena že kar nekaj let. Zanima nas, kakšen je tvoj pogled na trenutno stanje v službi za Vleko vlakov, še posebej na Primorskem?

Dejstvo je, da se stanje z leti spreminja, da poznam Vleko vlakov iz več ravni in iz tega stališča lahko z eno besedo rečem, da je stanje še vzdržno. Zelo malo je potrebno, da bi se lahko vzpostavili na stanje kot dobro. Vsi vemo, da je dela veliko, da veliko stvari opravimo mimo birokratskih zavor predvsem zato, da nam služba mine mirno in brez dodatnega stresa. Vem, da to ni prav, tako početje nas lahko nekega dne privede iz vzdržnega v zelo težko situacijo.

Dejstvo je, da se količina tovora, katerega prepeljemo po tirih konstantno povečuje. Kako povečan obseg dela na lokomotivah vpliva na psihično in fizično stanje strojevodij?

To je zelo občutljiva tema. Tema se zelo tesno dotika delodajalca, ki mora po mojem mnenju zelo hitro ukrepati. Moja misel se nanaša na delovni prostor strojevodje in pa čas katerega strojevodja preživi v tem prostoru. Tako povečan obseg dela strojevodji zelo onemogoča opravljanje primarnih potreb in si mora za take stvari dobesedno pridobivati dovoljenja od nekoga, če grem lahko jesti, na WC,…, na tem področju prihaja tudi do sporov. Istočasno pa naše 40 let stare lokomotive niso nikakor primerne za tak obseg dela in je skrajni čas, da se posodobimo, da si ne bomo pridobili celo ekipo uničenih strojevodji. Sama lahko povem iz lastnih izkušenj, kar lahko potrdijo tudi moji sodelavci, da je počutje po preživeti izmeni na lokomotivi 541 bistveno boljše kot na lokomotivi 363. Ergonomija delovnega mesta lokomotive 363 je skrajno neprimerna za leto 2015 in za tak obseg dela.

Tvoj predhodnik v rubriki mi je zaupal, da si bila nekoč aktivno vključena v delo sindikata strojevodij. Z kakšnimi problemi ste se srečevali o obdobju, ko si bila sindikalno aktivna in kako ocenjuješ trenutne aktivnosti sindikata SSSLO?

V bistvu sem se že dotaknila tematike v prejšnjem odgovoru. Veliko naporov je bilo že takrat vloženih za izboljšanje stanja lokomotive 363 in 664. Zavedati se moramo, da so to stroji, ki so bili grajeni pred časom, ko je bila zavest za kvalitetno ergonomsko oblikovano delovno okolje tako močna in obseg in način dela je bil bistveno drugačen. Sindikat deluje še vedno v okviru svojih zmožnosti, vsi bi si želeli več, ampak lahko pojemo le toliko, kolikor zmoremo odpreti usta.

Ker bo intervju objavljen na spletni strani Sindikata vozovnih preglednikov Slovenije nas seveda zanima ali je sodelovanje Službe za TVD s službo za Vleko vlakov na dovolj visokem nivoju in kaj bi se dalo izboljšati?

V moji petnajstletni karieri na tirih opažam, da je sodelovanje s službo TVD zelo tesno in korektno. Nisem še imela primera, da bi ob katerikoli izrednosti služba TVD zanemarila mojo pripombo, opozorilo ali defekt. Iskreno lahko po mojem mnenju rečem, da je sodelovanje odlično.

Verjetno poznaš zgodbo Barbare Pirch iz Nemčije, ki je na odpadu kupila staro dizelsko lokomotivo in jo usposobila za vožnjo. Iz časopisnih člankov je bilo moč razbrati, da se je takrat marsikdo spraševal ali je z njo v vse v redu. Danes, ko uspešno vodi najmanjše zasebno podjetje za vleko, v katerem je edina zaposlena, jo mediji oblegajo kot zvezdo in znašla se je med najbolj znanimi ženskami v Nemčiji. Kakšno je po tvojem mnenju sporočilo zgodbe Barbare Pirch iz Nemčije?

Kratko malo lahko rečem, da je to „baba“ od sile, od nje bi se lahko marsikdo naučil, tako fantje, kot punce, kaj pomeni močna in trdna volja za doseganje ciljev. „Barb Sie einer tapfere Frau!“

Očitno se tudi v Sloveniji nekaj premika na področju izenačevanja spolov pri zaposlovanju. Pred nekaj dnevi sem ujel informacijo, da se pri konkurenčnem prevozniku, ki opravlja prevoze po JŽI izobražuje kandidatka za strojevodkinjo. Če informacija drži in če bo omenjena gospodična uspešno opravila vse potrebne izpite boš kmalu dobila konkurenco na svojem delovnem mestu?

In prav je tako, da se ne ukvarjamo več, za kateri spol je primerno neko delo. Veliko sreče ji želim v moškem klubu in še več na kolesih. Delo strojevodje je zelo zahteven poklic poln rutine, ki zahteva veliko mero razsodnosti v delčku časa, ki ga imaš takrat na voljo. Verjamem, da to tudi ženske zmoremo!

Zanima me, s čim se ukvarjaš v trenutkih, ko nimaš delovnih obveznosti. Ali se v prostem času ukvarjaš s kakšnim posebnim hobijem?

Pred nastopom bolezni sem svoj hobi razvila v aktivno dejavnost, kjer sem se ukvarjala s CNC izrezi iz plastike, filca, lesa, krivljenje pleksi stekla in graviranjem. Bolezen je mojo dejavnost spremenila spet v hobi, višek energije pa sem potrošila s sproščanjem v naravi kot je hoja, tek in smučanje. Sprememba spola pa mi je prinesla zelo težke trenutke, družina me je izvrgla, za kar sem si morala na vrat na nos najti novo bivališče, ki ga trenutno aktivno urejam v stanovanje. Na žalost so sedaj moje hobi in sprostitvene dejavnosti v mirovanju. Želim si tudi dokončati šolanje, kjer mi manjka še en izpit in diploma za naziv inženirka strojništva.

V decembru bomo v spletni rubriki ponovno gostili gosta iz vrst službe za TVD, zato ti za konec pogovora prepuščam možnost, da sama izbereš naslednjega gosta, ki bo objavljen ob koncu leta 2015.

Ker prav po pravici ne poznam veliko osebja službe za TVD bom možnost izbire naslednjega gosta prepustila administratorjem spletne strani. Bom pa izkoristila priložnost, da zaželim vsem zaposlenim v HSŽ še veliko delovnih uspehov.
o.p.p. Administratorji smo se odločili ponuduti »štafetno palico« nadzorniku pregledniku vozovnih preglednikov na PM Zalog, g. Zdravku Saviću.

Hvala za odgovore in lep pozdrav

Pogovor zapisal Robert Müllner

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja