Intervju meseca septembra 2015 – Bojan Mršnik – SE Sežana N. Gorica

Spoštovani bralci rubrike mesečni intervju

V mesecu juliju 2015 smo v spletni rubriki gostili preglednika vagonov, pregledovalnega mesta Jesenice, g. Robiča, poznanega kot Vali. Ko smo mu na koncu pogovora ponudili možnost izbire naslednjega gosta je brez zadržkov in z velikim veseljem izbral Bojana Mršnika iz PM Šapjane. Njegova izbira mi je bila še posebej všeč, ne zaradi osebnega poznanstva, ampak predvsem, ker je Bojan človek pokončne drže, brez dlake na jeziku in tudi zaradi tega, ker sta bila tako Vali kot Bojan sošolca našega predsednika na šolanju za vozovnega preglednika. Vsi si želimo prebrati kakšno anekdoto s šolanja a se je Vali temu spretno izognil, zato to pričakujem od Bojana. Klepet je potekal zelo sproščeno, z veliko smeha, ob podoživljanju delavnih dogodivščin in ob aromi hmelja.Upam, da bo tudi branje tako zanimivo kot je bil klepet pred nastankom pisane besede.

Z Bojanom sva dolgoletna sodelavca na istem PM, prijatelja in bivša soigralca, zato je povsem normalno, da se bova tikala. Bojan lepo pozdravljen v imenu članov našega sindikata in hvala, ker si se odzval našemu povabilu. Na začetku ti postavljam isto vprašanje kot vsem predhodnikom. Nam lahko opišeš, prosim svojo »železniško pot«?

Na začetku bi vas rad lepo pozdravil in se zahvalil Valiju, ker mi je dal to možnost “smeh”. No kar se mora, pravijo, da ni težko. Moja železniška pot do poklica preglednika vagonov je bila kar komplicirana. Obiskoval sem SKTŠ v Kopru in se kot štipendist Plame po končanem šolanju tam tudi zaposlil. Podjetje Plama se je kasneje preoblikovalo, obrat v katerem sem bil zaposlen pa je šel v stečaj in tako sem izgubil zaposlitev. Po dveh letih sem od znanca, ki je zaposlen na železnici izvedel, da je SŽ objavil razpis za delovno mesto premikača. Moram priznati, da je bila železnica za mene do takrat španska vas. Po daljšem razmisleku sem se odločil in oddal prošnjo, kasneje tudi odšel na tečaj v Divačo, kjer sem spoznal kopico prijateljev, danes uspešnih železničarjev. Vendar sem si priložnost za boljše delovno mesto moral izboriti kar sam. Leta 1994 se je namreč na Nizozemskem odvijalo evropsko nogometno prvenstvo železničarjev in član slavne ekipe sem bil tudi sam. Takratni direktor SŽja g. Rekar nam je obljubil pomoč pri iskanju boljše službe v kolikor uspemo z odmevnim rezultatom promovirati naše podjetje. Na evropskem prvenstvu smo se odlično odrezali in osvojili tretje mesto. G. Rekar je svojo obljubo izpolnil in postal sem vozovni preglednik, to je na kratko “smeh”.

Službo vozovnega preglednika trenutno opravljaš na PM Šapjane. Opiši nam delo na tej postojanki. Večina železničarjev pozna Šapjane kot majhno PM, kjer se »nič ne dela«.

Najprej moram povedat da sem, pred prihodom v Šapjane opravljal delo preglednika v Sežani in nato štiri leta v Kopru, zadnji dve leti v Luki, kjer mi je bil nadrejeni gospod Torkar, od katerega sem se ogromno naučil in pridobil prepotrebno samozavest za opravljanje tega odgovornega poklica. Nakar me je pot vodila v Šapjane. Moram omeniti govorice, ki so takrat krožile, da sem ravnal nekorektno do sodelavca, ki naj bi imel prednost pred menoj. Tisti, ki smo bili z zadevo seznanjeni vemo, da temu ni bilo tako. Prihod v Šapjane je bil zame nekaj novega in nekaj povsem drugačnega, saj ni bilo potrebno opravljati samo tehnične preglede in zavorne preizkuse. Na tej mejni postojanki prevzemamo vagone od HŽ. Takrat se je velikokrat dogajalo, da so ti vagone, kateri so ogrožali varnost prometa, kar podtaknili, včasih celo grozili, če jih nisi hotel sprejeti. Ves tovor je tranzitiral Slovenijo in odgovornost je bila velika. Velikokrat smo bili prepuščeni sami sebi in kakor koli si se odločil si zato moral odgovarjati. Morali smo imeti »jajca«, v izmeni si bil sam na tujem ozemlju. Moram pohvaliti sodelavce v Šapjanah, saj zelo dobro poznajo svoje delo in ga opravljajo strokovno. Tako da danes na račun te strokovnosti s HŽ-jem nimamo praktično več nobenih težav.

Kot si že prej omenil večina tovora tranzitira Slovenijo. Večkrat je v dnevnem poročilu zaznati, da se pojavljajo problemi s tovorom za OBB. Zakaj ni istih problemov s tovorom za FS?

Kar se tega tiče zadev dosti ne poznam, tako da bi težko podal neko strokovno razlago. Ampak nekaj je sigurno. Nam v strokovnem vodstvu primanjkuje kader ljudi kakršen je bil prej omenjeni g. Torkar, pa tudi bivši vodja TVD Divača, Srečko Prijatelj, ki so znali in upali prepričati ljudi, četudi niso imeli prav. Povsem normalno je tudi, da plačnik in prevoznik želi postavljati svoje pogoje. Z FS pa mislim, da teh problemov ni več od takrat, ko se je preglednik vagonov vrnil na Občine. Vsekakor se je lažje dogovoriti na samem kraju primopredaje, kot po elektronski pošti z izmenjavo slik in mnenj.

Ali meniš, da je kvaliteta opravljenih storitev TVD na dovolj visoki ravni?

Mi (služba za TVD) smo tukaj, da zagotovimo varnost v železniškem prometu. In mislim da nam v večini primerov to tudi uspeva. Je pa res, da smo prevozniku trn v peti. Ampak saj smo še mladi in se bomo že navadili eden na drugega.

SVPS vlaga veliko napora v zaščito pravic svojih članov, poteguje se za boljše delovne pogoje in še marsikaj. Meniš, da delodajalec dovolj prisluhne zahtevam sindikata? Ali komunikacija med vodstvom in izvršilci na terenu poteka na dovolj kvalitetni ravni?

V samo delo sindikata se dosti ne vmešavam, tako da podrobnosti ne poznam. Bi pa rad poudaril, da že na začetku delamo napako pri zaposlovanju ljudi. Imeli smo lepo priložnost zaposliti za preglednike ljudi, kateri so končali višjo in visoko šolo (redno) a te priložnosti nismo izkoristili. S tako šolanimi ljudmi, ki imajo širša obzorja je bistveno lažje sodelovati. Ampak očitno nekomu z vrha to ni bilo v interesu. Tudi sam sem bil nekoč priča temu, vendar nekomu ni ustrezal priimek kandidata. Takšnih ljudi nam primanjkuje, saj s svojim pogledom in stališčem prinaša tisto dodano vrednost, ki jo vsi iščemo. Mislim, da ravno takšnih priimkov primanjkuje, veliko tega mi je še posebej jasno, ko se srečamo na šolanju.

Kaj bi bilo po tvojem mnenju potrebno storiti, da bi bilo delovanje našega sindikata še bolj uspešno?

Sindikat se mora odpirati, ne zapirati. Jaz se osebno za sindikat zelo bojim, ko bomo izgubili Brdajsa. Zato, kar na delo.

V naših krogih si poznan kot ljubitelj športa, predvsem smučanja, nogometa in balinanja. Nam lahko zaupaš kaj več o tvoji športni poti, malo kdo ve, da si igral nogomet tudi v takratni 2. jugoslovanski ligi?

Šport in vse kar je povezano z njim je bilo meni v mladih letih zelo pri srcu. Že kot majhen otrok sem imel igre z žogo zelo rad. Seveda je bil v ospredju nogomet, katerega smo na vasi igrali cele dneve. To je bila moja edina “prava”nogometna šola. Iz te nogometne šole sem že kot petnajstletnik prvič zaigral za člansko ekipo. In od takrat sem menjal preko deset ekip, med drugim tudi Izolo, katera je takrat igrala v drugi Jugoslovanski ligi. Menim, da je bila bistveno kvalitetnejša kot današnja prva Slovenska liga. Tudi sam veš, da sem imel uspešnejšo kariero na pladnju, a je nisem znal izkoristiti. Sem pa prispeval svoj delež lokalnemu klubu, ki je takrat kljuboval prav vsem ekipam v Sloveniji. Če se spomniš nas je premagal samo Maribor, s takrat zvenečo ekipo. Kar 7 igralcev iz te ekipe je kasneje nastopilo na EP leta 2000.

https://www.youtube.com/watch?v=pOySRR3iVno

Velikokrat smo se že pogovarjali o »zimskem druženju« članov SVPS. Sami (SE Sežana-N.Gorica) smo to tudi že realizirali in se imeli prav lepo. Meniš, da bi tudi centrala SVPS lahko, oziroma morala, organizirati smučarski dan, kjer bi izkoristili lepo s koristnim?

Res sem ljubitelj smučanja, še rajši pa imam dobro družbo in kozarec piva in mislim, da so koče na smučišču idealen kraj za to. Ob tej priložnosti bi kar predlagal Valiju in Horvatu da se malo angažirajo glede tega, seveda na račun sindikata. Lep primer kakor imajo to organizirano je sindikat strojevodij. Poskusimo, če nam bo všeč bomo z veseljem ponovili.

Že v uvodu smo omenili, da si bil sošolec našega predsednika. Od ostalih članov sem dobil zahtevo, da iz tebe izvlečem kakšno anekdoto. Lahko tudi dogodivščino. Znano je tudi, da si bil, pred prvimi volitvami za predsednika, eden od glavnih lobistov g. Žoleka na primorskem.

Na šolanju za preglednika sem spoznal kopico prijateljev med njimi bi dal v ospredje Valija in Horvata in seveda tudi Dejana, s katerimi smo ob pivu velikokrat kramljali o športu in tako postali veliki prijatelji. To da Dejan Žolek hoče postati pr. sindikata je bilo za mene veliko presenečenje, prosil me je za pomoč in jaz sem mu z veseljem ustregel. Moramo pa vedeti nekaj, da vseh tistih, ki se danes šopirijo nebi bilo, če ne bi Žolek postal predsednik sindikata. Žoleku pa samo nasvet, drugič ko ga prijatelj pokliče naj dvigne slušalko ali vrne klic. Drugače pa o njegovem delu v sindikatu vse najboljše, kar tako naprej.
Aja še anekdota. Z Žolekom sva enkrat sodelovala v Vinkovcih, na sindikalnem turnirju v malem nogometu. Bilo je takoj po zadnji vojni, tako da je bilo ozračje še posebej vroče in napeto. V finalu smo igrali proti domačinu, pred polno dvorano razgretih navijačev. Žolek je bi udeležen v enem incidentu z igralci, tako da bi kmalu prišlo do pretepa. Ampak neustrašni štajerc se ni pustil, čeprav je malo manjkalo, da nismo za vedno ostali tam dol. Si predstavljate?

Verjetno si seznanjen, da smo v rubriki intervju uvedli tako imenovano štafeto, kjer sogovornik določi naslednjega gosta rubrike. Komu boš dal možnost, da se naslednji predstavi v rubriki mesečni intervju?

Moja izbira bo Drago Seizović. Verjetno se strinjaš, da dam možnost svojemu bivšemu sodelavcu na terenu in sokrajanu. Zanima me predvsem kako se je znašel na svojem novem delovnem mestu? Zanima me kakšna je njegova vizija vodenja podjetja, še posebej vizija zgoraj omenjenega kadrovanja? Ker smo ga kot sodelavca imeli vsi radi in ga kot šefa spoštujemo, pričakujem zelo zanimivo branje.

Zapisal: Egon zevnik