Intervju meseca julija 2014 – SILVO BERDAJS – PREDSEDNIK SD KPD

Spoštovani bralci spletne rubrike mesečni intervju!

Julija in avgusta 2014 na naše veliko zadovoljstvo gostimo predsednika SD KPD Silva Berdajsa. Vsem nam dobro znani Silvo se je na naše povabilo z veseljem odzval. Obiskali smo ga v njegovi pisarni na Trgu OF 7, na sedežu železniških sindikatov. Verjetno ni velika skrivnost, da je prav predsednik eden od nosilcev sindikalnega gibanja znotraj HSŽ in tudi širše. Z gospodom Berdajsom, ki trenutno opravlja funkcije namestnika predsednika nadzornega sveta HSŽ, kjer deluje kot predstavnik zaposlenih, generalnega sekretarja sindikata strojevodij ter predsednika SD KPD in SD SŽ VIT, d. o. o., bi se lahko o vprašanju sindikalnega boja v družbi pogovarjali v nedogled. Le malo ljudi pa ve, da je bil naš cenjeni gost med drugim na začetku 90. let tudi delegat zbora združenega dela v takratni tridelni Skupščini. V svoji bogati sindikalni karieri se je v bran delavskim pravicam zaposlenih v okviru SŽ velikokrat osebno izpostavljal. Prav zaradi njegove pokončne drže, neizprosnih pogajalskih sposobnosti in velikih osebnih prizadevanj za optimalno delavsko zakonodajo imamo zaposleni v našem sistemu eno od najboljših KPDŽP v celotni državi. Skratka, veliko je razlogov, da smo ga povabili k pogovoru, in se mu zahvaljujemo, da je vabilo sprejel.

Spoštovani predsednik, v uvodu je bilo že veliko povedanega o vaši bogati sindikalni zgodovini, pa vendar nas zanima, kdaj in kje se je vaša železničarska pot sploh začela?

Na železnici sem se zaposlil leta 1981, in to povsem po naključju. Imel sem namreč prijatelja strojevodjo, s katerim smo v veslaškem klubu Savica v Ljubljani veslali v četvercu. Na enem izmed naših veslanj je pogovor nanesel na to, kje je zaposlen, in nato se nam je preostalim trem porodila zamisel, da bi tudi sami poiskali službo na železnici. To nam je tudi uspelo, in tako smo se zaposlili v takratni Sekciji za vleko Ljubljana, sprva kot pomočniki strojevodij, leta 1983 pa smo odšli v strojevodsko šolo. Po končanem šolanju smo začeli voziti vlake.

V sindikalnih krogih na ravni države nekateri z zavistjo gledajo na uspešnost železniških sindikatov. Ali je skrivnost uspeha železniških sindikatov v tem, da delujete kolektivno, in to na vseh mogočih področjih, ki se nanašajo na delavske pravice?

Eden izmed razlogov za uspešno delovanje je vsekakor tudi kolektivno delovanje, pri čemer pa se je naš boj začel že leta 1988. Izhajal je iz nezadovoljstva s takratnim stanjem na Slovenskih železnicah, predvsem s plačami – in, če sem odkrit – s takratnim delovanjem sindikata, v katerega smo bili samodejno včlanjeni vsi. Bili smo člani tako imenovanega edinega sindikata v državi, ki ga je ustvarila politika, in ne ljudje. Temu je hitro sledilo okrepljeno delovanje Slavka Kmetiča, velika železničarska stavka in ustanovitev Sindikata strojevodij Slovenije. Kmalu potem so se v Sloveniji ustanovili tudi drugi sindikati, v katerih je združevanje temeljilo na poklicih. To so bili temelji za uspešno delovanje sindikatov, čeprav se mi občasno poraja občutek, da nas bolj cenijo od zunaj, kot od znotraj. S tem sicer ni nič narobe; ta kritika je namreč tudi eden od spodbujevalcev, da se zadeve poskušajo izboljšati.

Znano je, da ste bili naslednik legendarnega sindikalista Slavka Kmetiča, tako v SSSLO, kot tudi v sindikalni centrali SZS Alternativa. Ali je bilo na začetku vašega sindikalnega delovanja težko obuti čevlje karizmatičnega Slavka Kmetiča?

Prepričan sem, da so dosežki Slavka Kmetiča iz tistega obdobja težko ponovljivi. To je treba odkrito priznati, saj so bile razmere leta 1988 izredno težavne in zapletene. Vloga Slavka Kmetiča v tem sindikalnem gibanju je bila enkratna in težko ponovljiva. Je pa res, da sem z njim sodeloval od samega začetka, in sicer še preden smo ustanovili Sindikat strojevodij Slovenije. Ob ustanovitvi so me imenovali za sekretarja sindikata, in to sem še danes. V bistvu je bil Kmetičev naslednik v SSSLO Drago Torej, ki je sindikatu predsedoval do svoje upokojitve, zdaj pa kot predsednik deluje Zlatko Ratej. Slavka Kmetiča sem v določenem obdobju nadomestil na funkciji predsednika SZS Alternativa. Menim, da je bila odločitev o ustanovitvi sindikalne centrale pravilna, hkrati pa moram poudariti, da imamo železničarji poleg Alternative tudi sindikalno centralo Solidarnost.

Kateri je bil poglavitni razlog za ustanovitev sindikalne centrale SZS Alternativa in Solidarnost?

Poglavitni razlog za ustanovitev teh central je tičal v nezadovoljstvu z delovanjem obstoječih sindikalnih central. Prepričani smo bili, da bi lahko bistveno bolje opravljale svoje delo in se uspešneje borile za naše sindikalistične interese na ravni države. O tem smo bili še posebej prepričani tudi zato, ker je sistem železnice odločilno odvisen od slovenske države, ki financira javne gospodarske družbe in je lastnik tako javne železniške infrastrukture kot tudi Slovenskih železnic. Če smo torej hoteli uresničevati nekatere naše sindikalne interese, smo morali biti organizirani ne le na Slovenskih železnicah, temveč tudi na državni ravni. To je bil eden od glavnih – in dobrih – razlogov za ustanovitev sindikalnih central. Dobro je tudi to, da so se v naše sindikalne centrale vključile tudi druge skupine sindikatov, ki so tako ali drugače povezane s transportno dejavnostjo v RS.

Z Albertom Pavličem tvorita nekakšen neuničljivi dvojec sindikalnega boja v okviru SŽ. V javnosti vaju pogosto povezujejo kot nerazdružljivo celoto, čeprav delujeta vsak v svojem sindikatu oziroma sindikalni centrali. Verjetno včasih zavzameta tudi različna stališča, vendar, ko gre za ključne zadeve zaposlenih, delujeta kot homogen dvojec. Takrat se na Kolodvorski 11, pa tudi kje drugje, tresejo mize in stoli. Kdaj se je začelo vajino zelo uspešno sodelovanje?

Začetek najinega sodelovanja sega v zgodnja devetdeseta leta. Albertu je v tistem času uspelo povezati osebje premikačev, sprevodnikov in drugega osebja, ki je delovalo dokaj razdrobljeno, v današnji Sindikat železničarjev Slovenije. Sodelujeva torej že številna leta, in moram reči, da dobro, in to ne glede na to, da izhajava iz različnih sindikatov na SŽ. Naj poudarim, da dobro sodelujemo tudi z drugimi sindikati. Dejstvo je, da na koncu ni nikoli problem, da sindikati najdejo skupni imenovalec za uskladitev dejavnosti in izpolnitev pričakovanj članov. Včasih imamo mogoče različna mnenja oziroma različne poglede na to, po kateri poti naj bi prišli do cilja, nimam pa občutka, da bi bili naši cilji različni, prav nasprotno, menim, da so naši cilji enotni. To pa je tudi temelj našega uspešnega sindikalnega sodelovanja. Kolikšen vpliv imamo kot sindikati, ali posamezniki v njih, na vodstvo v podjetju ali na ravni države, ki odločata o naši usodi, je pač posledica tudi preteklega delovanja. Menim, da nismo nikoli ničesar poskušali izpeljati »na horuk«, temveč smo o vsem, kar smo nameravali storiti, prej temeljito razpravljali. Res pa je, da smo bili po končni odločitvi pripravljeni storiti za uspeh marsikaj in se za dosego ciljev boriti z vsemi sredstvi, ki jih imamo kot sindikati na voljo.

V vaši poklicni karieri ste dosegli veliko sindikalnih uspehov, ki jih zaposleni delavci v obliki delavskih pravic uživamo vsak dan. Ker pa v življenju ni vedno vse posuto z rožami, nas zanima, kdaj ste v vseh te letih delovanja na SŽ doživeli največje razočaranje?

V bistvu so tako uspehi kot razočaranja sestavni del življenja. Kot enega od velikih uspehov štejem podpis prve kolektivne pogodbe na SŽ, s katero so se postavili temelji pravic, ki jih danes uživamo vsi, ki smo zaposleni v tem podjetju. Za največje razočaranje v svoji sindikalni karieri pa vsekakor štejem dejstvo, da na referendumu, ki smo ga leta 2003 izvedli glede privatizacije in reorganizacije Slovenskih železnic, nismo uspeli. Seveda so pozneje, z večjim časovnim odmikom, tudi ustrezni organi zunaj SŽ ugotovili, da je takratna vlada vodila povsem zavajajočo kampanjo. Na referendumu je namreč bilo treba glasovati »za«, če si hotel podpreti naša prizadevanja, ker je bilo vprašanje, ki smo ga usklajevali v državnem zboru, pač tako zastavljeno. Velika večina ljudi pa je glasovala »proti«, misleč, da s tem glasuje proti privatizaciji in razbitju takratnih SŽ.
Moram reči, da je bilo to eno od velikih razočaranj, k sreči pa pozneje ni prineslo bistvenih negativnih posledic. Z nekaterimi drugimi dejavnostmi smo namreč le dosegli, da se SŽ ne glede na to, da smo holding, še vedno vodijo z enega mesta, in da ni prišlo do ločitve infrastrukture od prevoznika na tak način, kot so nekateri pričakovali, pri čemer pa so bila ta pričakovanja povezana tudi z napačno interpretacijo direktiv EU. Tako smo še danes skupaj. Da je bila ta pot prava, med drugim dokazuje tudi eden zadnjih primerov iz Francije, kjer so ločili upravljalca infrastrukture od prevoznika. Prevoznik je na podlagi specifikacij, ki jih je izdelala infrastruktura, naročil nove motornike, za katere je namenil 15 milijard evrov. Ko so bili motorniki izdelani, so ugotovili, da ne morejo voziti po omrežju železnic v Franciji, ker da so postajališča in peroni preozki, oziroma da so motorniki preširoki. Pri tem je bila pomembna izjava resornega ministra. Neposredno je namreč povedal, da je to posledica absurda, da so ločili infrastrukturo od prevoznika oziroma kolo od tirnice. In prav za to, namreč, da se to dvoje ne ločuje, se mi borimo že vse od leta 1997. Ne bom trdil, da so posamezna hotenja po ločitvi povsem zamrla, saj nekateri namreč še vedno sanjajo o tem, da bi bilo vse skupaj najboljše razdeliti, čeprav nam vse izkušnje kažejo, da to ne bi bilo dobro. Ta tema še ni izčrpana in bo verjetno še kar nekaj časa v ospredju, verjamem pa, da bo to, kar nam je od leta 1997 do danes uspelo obdržati skupaj, uspešno delovalo v prihodnosti.

Ali se železničarski sindikati razlikujemo od drugih po tem, da nam ni vseeno za prihodnost družbe, v kateri smo zaposleni? Spomnim se namreč vaših besed, ki ste jih izrekli pred časom, češ da so minili časi, ko smo sindikati gledali na razvoj dejavnosti samo vsak zase, in da je prišel čas, ko moramo prevzeti še bolj aktivno vlogo soupravljanja družb koncerna SŽ. Cilj teh aktivnosti mora postati, da se po železniških tirih prepelje čim več potnikov, tovora in seveda vsega drugega, kar združuje HSŽ.

O slednjem zagotovo ni nobenega dvoma. Prepričan sem, da bi se morali prav vsi na SŽ zavedati, da smo tukaj samo zaradi dvojega, in sicer da vozimo potnike in tovor. Če ne bo tovora in potnikov, ne potrebujemo ne infrastrukture, ne vzdrževanja železniških vozil, tovornega prometa niti potniškega prometa v pomenu družbe. Menim, da je tega zavedanja bistveno premalo, kajti nekateri na HSŽ se včasih obnašajo, kot da so sami sebi namen, ne pa, da je njihova naloga izvajanje določenih poslovnih funkcij za čim uspešnejši prevoz potnikov in blaga. Prav gotovo so bili nekdanji časi z vidika sindikalizma lažji, kot so današnji. Danes je namreč situacija bistveno drugačna. Že nekajkrat sem dejal, da moramo v podjetju poiskati ravnotežje med tako imenovano učinkovitostjo firme kot take in pravicami, ki jih imajo zaposleni. Kaj nam bo podjetje, če nimamo pravic, in kaj nam bodo pravice, če nimamo podjetja, v katerem bi jih uresničevali! S tega vidika so danes naše dejavnosti usmerjene tako k poslovni uspešnosti tega sistema, kot posledično temu, da imajo ljudje od te poslovne uspešnosti neko dobrobit, ki jim zagotavlja kolikor toliko normalno življenje. Pri tem pa vsi skupaj upamo, da se bo to še izboljšalo, ne pa poslabšalo. Dodal pa bi še nekaj. Vsi zaposleni smo kritični do stanja SŽ, in tako je tudi prav. Večkrat pa sem že poudaril, da se v vseh letih, odkar sem na železnici, tj. od leta 1981 do danes, še nikoli ni zgodilo, da bi bili zaposleni brez osebnih dohodkov. Plače so zamujale enkrat samkrat, za vsega tri dni. In drugo, kar je prav tako pomembno, je, kako smo zmanjševali število zaposlenih. Leta 1991 nas je bilo čez dvajset tisoč, danes pa nas je nekaj manj kakor osem tisoč. Z vso gotovostjo lahko rečem, da smo vse postopke zmanjševanja števila zaposlenih vodili na način, ki se je bistveno razlikoval od tistega drugod, kjer so prevladale trde variante odpuščanja. Če upoštevamo to dvoje in če se ozremo po našem preteklem ravnanju, bi si upal trditi, da smo sindikati vendarle odigrali vlogo, kakršna se od nas pričakuje. Ravnotežja pa bo prav gotovo treba iskati tudi v prihodnje. Če namreč nimaš od kod vzeti, tudi ne moreš nič dati, prav pa je tudi, da imajo tedaj, ko se ustvarjajo presežki, tudi zaposleni nekaj od njih.

Že v uvodu smo povedali, da ste se na začetku devetdesetih let aktivno ukvarjali s politiko. Kakšna je bila izkušnja na tem področju in ali bi se v primeru dobre »ponudbe« ponovno odločili za tak korak?

Izkušnja je bila vsekakor dobra. To so bili časi velikih sprememb v državi. Že na samem začetku smo skupaj s Slavkom Kmetičem in skupino enako mislečih menili in želeli, da se v takratni skupni državi udejanjijo spremembe, oziroma da mora Slovenija tudi postati samostojna država. Po teh dogodkih sva skupaj Kmetičem postala delegata takratne Skupščine. Ta Demosova ekipa je potlej, seveda, tudi dejansko izpeljala osamosvojitev
Na ta leta imam lep spomin, predvsem pa sem ponosen na to, da sem bil del državotvorne skupine ljudi. Kar pa zadeva zadnji del vašega vprašanja, in sicer o morebitnem ponovnem političnem angažiranju, je odgovor preprost: ne. Sem član stranke SDS, vse od njene ustanovitve, in tega nisem nikoli niti poudarjal niti skrival. V stranki nimam dejavne vloge ali vidne pozicije, spoštujem in podpiram pa njihove politične dejavnosti. Tako da je moja edina vloga, da se udeležujem volitev in referendumov in takrat izrazim svoje mnenje. Dodal bi še, da so te izkušnje oblikovale moje prepričanje, da je prav, da si v politiki opredeljen, ni pa najbolje, da si s politiko obremenjen. Moram poudariti, da s politiko nisem obremenjen, sem pa vsekakor opredeljen.

Ustanovitev odvisne družbe SŽ VIT, d. o. o., je bila nekako tudi vaša zamisel? Kot nam je že vaš predhodnik v rubriki mesečni intervju, direktor družbe Dušan Žičkar, zaupal, je združevanje treh tako različnih dejavnosti, Vleke, TVD-ja in vzdrževanja, prednost za razvoj dejavnosti. Ali ste zadovoljni z razvojem naše matične družbe in kje vidite dodatne potenciale za razvoj?

Zamisel, da bi združili vzdrževanje, TVD in Vleko, izvira iz preteklosti. V zvezi s tem nismo odkrili nobene »tople vode«, smo le predlagali sistem, ki je nekoč že učinkovito deloval. Če pogledamo, kako so ravnali v drugih železniških upravah, vidimo, da so povsod ali v večini primerov dejavnosti TVD-ja in Vleke delili na potniški in tovorni promet. Ampak to so spet delali po neki logiki, ki z ekonomsko učinkovitostjo ni imela nobene zveze. Delitev na potniški in tovorni promet nam bi definitivno prinesla višje stroške, kot nam jih prinaša današnja ureditev, kjer so vse tri dejavnosti združene v SŽ VIT, d. o. o. Še danes sem trdno prepričan, da je bila odločitev prava, bila pa je tudi ustrezno strokovno utemeljena, s strokovno analizo, ki so jo izdelali zunanji strokovnjaki, na čelu z Jožetom P. Damjanom.
Na vprašanje o zadovoljstvu z razvojem naše matične družbe pa lahko odgovorim pritrdilno, saj se družba dobro razvija in dosega prihodke tudi na zunanjem trgu. Prav slednje pa razbija mit, da SŽ VIT, d. o. o., ustvarja neke ekstra prihodke na račun tovornega in potniškega prometa, s katerimi pokriva izgube na zunanjem trgu. Družba SŽ VIT, d. o. o., namreč vsaj na področju vzdrževanja na zunanjem trgu dosega bistveno boljše cene, kot jih dosega v skupini SŽ za potniški in tovorni promet, s čimer seveda ni nič narobe. Malo pa je problem, ker se posamezne družbe znotraj skupine obnašajo tako, kot sem že prej omenil, torej, kot da so same sebi namen, kar pa ni v redu. Moti me tudi to, da znamo zelo dobro tekmovati med sabo znotraj skupine, bistveno manj pa je tovrstnega delovanja pri skupnem nastopu navzven. Če povzamem, se družba SŽ VIT, d. o. o., razvija, kar pa zadeva napredovanje skupine SŽ, upoštevaje tudi njene dodatne razvojne možnosti, pa menim, da bi morali dejavno navzven čim učinkoviteje nastopati kot eden, in ne da smo učinkoviti v boju med sabo.

Sindikat vozovnih preglednikov Slovenije po našem skromnem prepričanju odlično sodeluje s SSSLO. Kakšno je vaše mnenje o sodelovanju obeh sindikatov?

No, to prepričanje naj ne bo skromno, saj menim, da je že od samega začetka, od ustanovitve SVPS, to sodelovanje dobro, lahko bi rekel tudi odlično. To se kaže tudi danes, ko smo združeni pod isto streho, in ne vidim nobenih ovir, da ne bi še naprej tako uspešno sodelovali.

Takole pred koncem našega pogovora pa eno čisto iskreno vprašanje, ki zanima večino zaposlenih v HSŽ. Kako sami vidite razvoj koncerna SŽ in ali se nam železničarjem in železniški panogi v okviru transportne dejavnosti obeta svetla prihodnost?

Dobro, o svetli prihodnosti je zdaj težko govoriti, tudi sam ne bi česar koli napovedoval, kajti kadar človek kaj napoveduje, lahko vedno pride do presenečenj. Moram pa vseeno povedati, da si ne predstavljam države, po kateri ne bi vozili vlaki, vlaki, ki prevažajo potnike in tovor, in tako bo tudi v prihodnje. Če železnica v Sloveniji obstaja že več kot 170 let, ne vidim razloga, da ne bi obstajala še 170 let. Še vedno bomo tako zagotavljali potrebno število zaposlenih, kot se zavzemali za ustrezne pravice, ki izhajajo iz te zaposlitve na SŽ, tako da kakih večjih težav ne pričakujem. Ne bi pa si delal iluzije, da težav ne bo, ker očitno te vedno so. Vprašanje je samo, ali jih znamo razreševati ali pa ne. Ne bom rekel, da smo bili doslej pri tem najboljši, najslabši pa tudi ne. Številne težave smo v preteklosti že razrešili in upam, da jih bomo v prihodnosti še več.

Za konec našega pogovora pa bi vas radi vprašali, kaj delate v svojem prostem času ko nimate službenih obveznosti. Imate mogoče kak hobi ali pa se ukvarjate s športom?

Moram kar priznati, da se posebej ne ukvarjam s kakim športom. Včasih sem se seveda več, kar nekaj let sem veslal v četvercu, v mlajših letih sem igral nogomet, tenis in badminton, danes pa je tega bistveno manj. Imam pa tudi nekaj prostega časa, tega mi v prvi vrsti zapolnjuje moja družina, v veselje pa mi je tudi labradorka Taja, ki potrebuje kar nekaj pozornosti.

Gospod Berdajs, najlepša hvala, da ste si vzeli čas za pogovor z nami. Želimo vam vse najboljše v vašem osebnem življenju ter veliko novih sindikalnih zmag!

Pogovor pripravil: Robert MÜLLNER